Kako si drugače razlagati, da noben resen (levičarski) ekonomist ni bil pripravljen prevzeti zelo pomembne funkcije finančnega ministra. Da se je na koncu, tri ure pred iztekom roka za vložitev liste ministrov, po številnih neuspešnih poskusih iskanja primernega kandidata, na seznamu znašlo ime nekega neznanega uslužbenca NLB Uroša Čuferja, čigar največja referenca je sorodstvo z razvpitim tovarišijskim ekonomistom Jožetom Mencingerjem.
In to naj bi bila optimalna ministrska ekipa, kot pravi mandatarka, ali celo najboljša slovenska vlada v zgodovini, kot se je pridušal kandidat za kmetijskega ministra?! Potujočemu cirkusu Alenke Bratušek in Gregorja Viranta bi se lahko smejali, a časi niso za komedijo, »virantovanje« se sprevrača v vse bolj grozljivo tragedijo pod naslovom Reševanje vojaka Gregorja. Cena za politično krizo, ki jo je skuhal Virant, da je s konstruktivno nezaupnico padla druga Janševa vlada, bo velika, plačati pa jo bomo morali vsi davkoplačevalci.
Račun, ki so ga v koalicijski pogodbi zapisale stranke nove vladne koalicije, se v danih razmerah ne more iziti. Napovedano zvišanje DDV lahko kratkoročno prinese v državno blagajno nekaj dodatnega denarja, ne more pa spodbuditi gospodarske rasti. Prej nasprotno, saj bo višjemu DDV, tako kot se je zgodilo na sosednjem Hrvaškem, sledil padec porabe. Državljani, ki bomo plačevali še višje davke, pa bomo živeli v še večji bedi kot doslej.
Socialisti, to velja skoraj povsod po svetu, radi zapravljajo denar drugih in se zadolžujejo, ustvarjanje dodane vrednosti in s tem povezane gospodarske rasti pa je zanje španska vas. Od politikov, katerih največjih razredni sovražnik so tuje multinacionalke, ki jih na vsakem koraku ksenofobično zmerjajo z neoliberalci in kričijo o nekakšni narodni izdaji, pa tudi ni mogoče pričakovati stimulativnega okolja za prihod tujih investitorjev.
Ohlapna zaveza v koalicijski pogodbi o prodaji vsaj ene večje gospodarske družbe, da bi kupnino nato namenili za pomoč in spodbude gospodarstvu, bo tudi v primeru, da bo speljana do konca, pomenila kapljo v morje. Od kod bo prišel dodaten denar za javni sektor, ki mu je treba »vrniti pomen in mesto v družbi«, kot piše v koalicijski pogodbi, ostaja uganka. Denarja že zdaj ni in ga bo še manj. Nasvet, ki ga je državljanom nedavno dal premier v odhodu Janez Janša, naj se primejo za denarnice, je kar na mestu.
Nekaj drobtinic za najbolj neučakane parazite je sicer še ostalo v velikih državnih podjetjih, a to na drugi strani ne odtehta več milijard evrov velikih finančnih lukenj v izropanih državnih bankah. To velja tudi za dobičke državnih energetskih podjetij, ki so posledica previsokih položnic za električno energijo. Prav tako bodo tudi infrastrukturni projekti, če jim bo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev sploh katerega uspelo začeti, predvsem namenjeni »pumpanju« denarja v zasebne žepe, kot se je slikovito izrazil sociolog Urban Vehovar, ne pa oživitvi gospodarstva.
Ministrska ekipa z mandatarko na čelu ne daje prav nobene garancije, da bi se Slovenija lahko sama izvlekla iz krize. Prej nasprotno – z nespametno ekonomsko politiko bodo državo po hitrem postopku še prej spravili v bankrot. Trojka nam tako nikakor ne uide. Z njenim prihodom, če ne že prej, bo katastrofalna vlada Alenke Bratušek dočakala svoj klavrni konec in tudi njen najbolj stabilni člen – Gregor Virant, samooklicani »Mr. Musculo«, bo odplaknjen za vse večne čase.
Ne glede na neizmerne napore in želje Kučanove tovarišije, da bi nova vlada zdržala vse do rednih volitev leta 2015, se to zaradi katastrofalnih finančnih razmer v državi gotovo ne bo zgodilo. V sredo bomo dobili vlado bolj kratkega diha.
Samostojno ministrstvo za kulturo, novi prevod Marxovega Kapitala in gostovanje skrajno levičarskih aktivistov grške Sirize, Slovenije gotovo ne pelje iz krize. Tako kot tudi ne »spontani vstajniki«, ki jih iz ozadja usmerja prvi Kučanov izvršnik Gregor Golobič. Vse to krizo samo še povečuje, na koncu pa bomo nastradali prav vsi.