Prišel je dan, ko je Miro Cerar odkril strice iz ozadja. Bilo je tisto sredo popoldne, ko so kriminalisti v kabinetu predsednika vlade končali preiskavo – glede samokandidature Cerarjeve predhodnice Alenke Bratušek za evropsko komisarko. »Očitno ta vlada nekoga zelo moti, zato se jo poskuša diskreditirati,« se je premier hudoval nad, po njegovem, »manipulacijami« o postranskih zaslužkih najvišjih vladnih funkcionarjev, ne samo odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar, ampak tudi nad visokimi honorarji finančnega ministra Dušana Mramorja, pa tudi njega samega, ko je kot profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani po dveh s. p. in enem d. o. o. na veliko dodatno služil predvsem s svetovanji različnim ustanovam javnega sektorja, tudi osnovnim šolam, gimnazijam in vrtcem. Njegovo podjetje Dr. Cerar, d. o. o., je med drugih poslalo račun za 500 evrov tudi Mladinskemu domu Malči Beličeve, ki vzgaja in izobražuje mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami.
O visokih postranskih zaslužkih profesorja Mira Cerarja s Pravne fakultete javne Univerze v Ljubljani smo v Reporterju obširno pisali že lani med kampanjo za predčasne volitve v državni zbor. Da mu je v zadnjih desetih letih poleg pol milijona evrov profesorske plače v žep kapnilo še dobra pol milijona evrov postranskih honorarjev. Za režimske medije, ki so v kampanji skrbeli za brezmadežno podobo še enega »novega obraza« Foruma 21, ki je imel polna usta besed o pravni državi, etiki in morali, zgodba o visokih postranskih zaslužkih ni bila zanimiva. Glavna tema je tedaj bil Cerarjev glavni politični konkurent Janez Janša, ki so ga tri tedne pred volitvami, kot se dogaja denimo v Belorusiji, poslali na prestajanje zaporne kazni na Dob. Da je režimu Foruma 21 po petih strankah uspelo doseči zgodovinski rezultat – dvotretjinsko večino v parlamentu.
Miro Cerar danes, potem ko je KPK predstavila nadgradnjo Supervizorja, ki je v javnost naplavila visoke postranske zaslužke izbrane elite v javnem sektorju, ni prav nobena žrtev stricev iz ozadja. On je v resnici njihov zadnji »maziljenec«, ki se je Forumu 21 dal zavestno, najbrž pa tudi preračunljivo na razpolago, da bo v Sloveniji še naprej tako, kot je bilo. V trenutku, ko je zmagal na volitvah, je postal potrošno blago. Tako kot mnoge pred njim, in najbrž še katerega za njim, bodo po uporabi izpljunili. V interesu Cerarjevih stricev in nekaterih lobijev je šibka vlada in politično neizkušen premier, da lahko sami vlečejo ključne niti iz ozadja. Da dejansko v državi vladajo tisti, ki ne kandidirajo na volitvah. Razni kučani, golobiči, jamniki, semoliči, mencingerji in podobni strici.
Dvolični politik, ki se trka po prsih s svojo poštenostjo in etičnostjo, hkrati pa ima tudi sam namočene prste v marmeladi, je lahka tarča za diskreditiranje. Pri Cerarju se te dni ponavlja zgodba Marjana Podobnika in Gregorja Viranta. Prvega so pokopali virmani, drugega letalske vozovnice, Cerarja pa bodo postranski honorarji za svetovanja.
Brez dvoma sta objava postranskih honorarjev in kriminalistična preiskava v premierjevem kabinetu še bolj načeli Cerarjevo vlado. Priča smo prav neverjetnemu paradoksu: na eni strani ima vladajoča koalicija trdno večino v parlamentu, po drugi strani pa je vlada precej šibka. Cerarju za precejšnje število ministrskih mest ni uspelo najti kompetentnih ljudi. Za odstopljeno ministrico za izobraževanje pred letom dni širša javnost še nikoli ni slišala. V državotvornih resorjih (obramba, zunanje in notranje zadevah) vedrijo in oblačijo politična novinka Vesna Györkös Žnidar ter dva politična kljukca Karl Erjavec in Janko Veber. Še najbolj kompetenten v sedanji vladi je finančni minister Dušan Mramor, ki pa ima tako kot njegov šef Cerar z visokimi postranskimi honorarji namočene prste v marmeladi.
Številni se te dni sprašujejo, kakšno je ozadje zadnjih turbulenc v državi? Odgovor je lahko samo eden – privatizacija. Prodaja državnega premoženja je spet na mrtvi točki. Režim Foruma 21 je očitno pripravljen storiti marsikaj, da ustavi prodajo Telekoma Slovenije ali še kakega drugega zanje pomembnega (para)državnega podjetja. Privatizacija pomeni smrt za tovarišijo, ki je za svoje zasebne interese ugrabila državo.
A samo privatizacija je lahko prelom za Slovenijo. Tako kot je bila v osemdesetih v Veliki Britaniji ali Čilu. Privatizacija, preverjeno na številnih primerih, spodbudi gospodarsko rast in vodi k večji blaginji za velik del prebivalstva. Miro Cerar o privatizaciji samo govori (za tujo javnost), a očitno je tudi to preveč za njegove neimenovane politične strice. Cerar v resnici ni noben liberalec in tak porok za privatizacijo (čeprav so njegovo instant stranko nedavno sprejeli v evropsko liberalno družino ALDE, tako kot še mnoge samooklicane liberalne stranke iz Vzhodne Evrope), ampak je tipični član privilegirane tranzicijske elite, ki celotno kariero dobro živi ob državnih jaslih.