Medijsko zakulisje je nekaj tako zelo umazanega, veliko bolj, kot si javnost (bralci, gledalci, poslušalci) lahko predstavlja. Na našem medijskem trgu ne veljajo samo tržne zakonitosti (te očitno veljajo samo za Reporter), mediji niso samo blago, so bili in so še naprej predvsem propagandni stroj za gnetenje javnega mnenja. Medijske monopole že same po sebi omogoča ekonomija obsega, ki je pogojena le z dvema milijonoma slovensko govorečih ljudi, k temu pa je treba pridati še ubijajoče poslovno okolje, kjer ne veljajo pravila zdrave konkurence. Slednje je bilo v zadnjih dvajsetih letih ustvarjeno načrtno, da so (če se omejimo na trg tiskanih medijev) zaščitili časopise iz bivšega režima, novi projekti pa so bili vnaprej obsojeni na neuspeh ali prepuščeni životarjenju.
Ko so me pred časom s Financ, edinega slovenskega dnevnega časopisa, ki ga je vredno brati, vprašali, kaj bi si želel od nove vlade, je bil odgovor ta, da vzpostavi razmere za neko zdravo konkurenčnost na slovenskem medijskem trgu. Da bo urad za varstvo konkurence (UVK) vendarle že enkrat zaključil postopek proti medijski hiši Pro Plus, temu daleč največjemu in najbolj vplivnemu igralcu na medijski sceni, zaradi suma zlorabe prevladujočega položaja na trgu oglaševanja. To, da več kot 70 odstotkov oglaševalskega denarja, najbolj po zaslugi Pristopa in Media Publikuma ter v dogovoru s politično elito t. i. tranzicijske levice, konča na največji komercialni televiziji, ni evropsko in ni normalno, saj ubija konkurenčnost na medijskem trgu.
Do danes, po štirih letih, ko je bil postopek sprožen na UVK, se ni zgodilo še nič. Prijavitelj, švedska medijska družba MTG (nekdanja TV3), se je umaknila s slovenskega trga, isto je storil tudi norveški Norkring, upravljavec drugega multipleksa digitalne televizije. Postopek proti Pro Plusu pa je na UVK do nadaljnjega blokiralo najprej vrhovno sodišče, pred kratkim pa je zadevo še dodatno zapletla informacijska pooblaščenka. Za urad, ki ga vodi nekdanja napovedovalka novic v informativni oddaji 24 ur Nataša Pic Musar, so kar naenkrat postale ustavno sporne določbe, ki pooblaščenim osebam UVK dovoljujejo, da pregledajo poslovne knjige in drugo dokumentacijo, odvzamejo ali pridobijo kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig … Inšpektorju UVK so na Pro Plusu zasegli tudi zanje domnevno močno obremenjujočo e-korespondenco. Čeprav so na UVK v zadnjih letih izpeljali že nekaj podobnih inšpekcijskih postopkov, so se pri Pirc Musarjevi 'zbudili' šele v primeru Pro Plusa in se kar naenkrat začeli sklicevati na 37. člen ustave, ki zagotavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil.
Morda bo medijski in posledično oglaševalski monopol Pro Plusa uspelo razbiti novi Telekomovi televiziji, ki prihaja na trg jeseni. Nov (resen) igralec prinaša več kot potrebno prevetritev slovenskega medijskega prizorišča. Prvi žolčni odzivi pričajo o strahu medijskih monopolistov in njihovih zakulisnih političnih upravljavcev pred novo konkurenco. Največji vpliv nad slovenskim medijskim prostorom ima danes še vedno t. i. »banda štirih«: Kučan, Janković, Golobič in Türk. Njihovi politični nameščenci pokrivajo večino dominantnih medijev in imajo velik vpliv na javno mnenje. Temu se ne mislijo kar tako zlepa odpovedati, za medije so pripravljeni preliti zadnjo kapljo krvi.
Tudi gledalci, poslušalci in bralci bi lahko imeli pomemben vpliv na to, da bi se kaj spremenilo na bolje, a se tega očitno še ne zavedajo dobro in iz dneva v dan požirajo vso to kanalizacijo, ki prihaja iz slovenskih medijev. Morda jih bo streznil vedno bolj prazen žep in bodo ugotovili, da so dnevni časopisi Delo, Dnevnik ali Večer nepotreben strošek, saj lahko večino informacij dobijo zastonj na internetu. Tudi na naši spletni strani www.reporter.si, ki na mesec beleži že več kot 110 tisoč enkratnih obiskovalcev.
