Po vstopu v vlado Alenke Bratušek je podpora Državljanske liste strmoglavila, afera letalske vozovnice jo lahko spravi povsem na tla. Virant je pri pojasnjevanju vse bolj živčen in se zapleta. Pravi pa, to je nadvse pomenljivo, da v tistem času, ko je (z družino) poceni letel po Evropi, ni bil javni funkcionar. Da pa bo, če komisija za preprečevanje korupcije (KPK) odkrije nepravilnosti, s funkcije odstopil.
V KPK, na poročilo katere se je Virant tako vneto skliceval ob zahtevi po odstopu Janeza Janše in Zorana Jankovića, so mu že dvakrat pogledali skozi prste. Samo zato, ker ni bil javni funkcionar, se pri ugotavljanju premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank niso opredelili do spornega ministrskega nadomestila, ki ga je prejemal v letu 2009, ko je sočasno na veliko služil s svetovanji v Makedoniji. Prav tako KPK tudi ni odkrila kršitev pri sporni Brejc-Virantovi renti za smrad z odlagališča Dob pri Domžalah. Se bo zgodba ponovila tudi v tretje?
Virant zadnje dni že poskuša, tudi z grožnjami novinarjem, ki so objavili izsledke izredne revizije spornega podeljevanja poceni letalskih vozovnic v Adrii Airways med direktorovanjem Tadeja Tufka, afero utišati in se javnosti prikazati v vlogi žrtve domnevne politične zarote. Ne pove sicer, kdo bi lahko bil za »medijsko manipulacijo« – ali morda Janez Janša, ki ga Virant tako zelo sovraži, ali Gregor Golobič, ker naj bi predsednik Državljanske liste prekrižal interese v dobičkonosni energetiki, na Darsu ali v Telekomu Slovenije?
Morda bi slednje lahko bilo celo res, a to prav nič ne spremeni dejstva, da so Viranta revizorji v Adrii Airways zasačili s spuščenimi hlačami. Da se je po zvezah tudi on očitno šel korupcijo pri nakupu poceni letalskih vozovnic. Afera dokazuje, da je bil Virant v času Pahorjeve vlade zelo blizu tistemu omrežju ali celo njegov del, ki ga je po (para)državnih podjetjih spletla razvpita vodja kabineta predprejšnjega predsednika vlade, zdaj predsednika republike, Simona Dimic. To je bilo obdobje, ko so posli z Adrio Airways cveteli tudi Andražu Vehovarju (kanuistu, srebrnemu olimpijcu iz Atlante, lobistu, lastniku podjetja Modra celica), ki jim je mastno prodajal sendviče. Ko se je vse to dogajalo, je bil na čelu Adrie Airways Tadej Tufek, eden od ustanovnih članov razvpitega združenja mladih povzpetnikov Yes.
Virant je v času, ko ni bil javni funkcionar in se je šel zasebno svetovanje predvsem javnemu sektorju, rad povedal, da ima svojo ceno. Sla po denarju je očitno tudi zanj postala obsesija. Z raznimi svetovanji je dobro služil na več krajih. Ne samo po Balkanu, tudi v Sloveniji. Pripravljal je elaborate za Javni gospodarski zavod Brdo, za Arhiv Slovenije in še koga. Večina denarja, ki ga je dobil za plačilo, pa je bila davkoplačevalskega izvora – ali iz evropskega ali slovenskega proračuna. Ker pa denarja očitno ni bilo nikoli dovolj in so bile potrebe iz dneva v dan večje, so bile očitno zelo dobrodošle tudi pod mizo pridobljene in navadnim smrtnikom nedostopne poceni vozovnice pri državnem letalskem prevozniku, še eni vreči brez dna, ki je bila v zadnjih letih dokapitalizirana z več deset milijoni evrov davkoplačevalskega denarja. Ob tem se lahko spomnimo še na domačo vrtno zabavo, ko si je Virant pred leti za prav tako neverjetnih 60 evrov v JGZ Brdo, in to takrat, ko je bila tam prva nadzornica Alenka Bratušek, sposodil tri mize, dvajset stolov, dva baldahina in en senčnik. Šlo je za storitev, ki jo JGZ Brdo sicer sploh ne opravlja, a so pri »visoko etičnem in moralnem« Virantu, ki tedaj ni bil javni funkcionar, naredili izjemo.
Gregorja Viranta očitno res ni posebno težko najti s prsti v marmeladi. S padcem Janeza Janše in imenovanjem nove vlade Alenke Bratušek je odigral svojo vlogo, novi politični partnerji ga zdaj očitno ne potrebujejo več. Prav tako za Viranta ni poti nazaj na drugi politični pol. Pred njim je samo še pot na smetišče novejše slovenske politične zgodovine.