Predsednik države, ki bi rad dobil še en mandat, je to izjavil v enournem pogovoru z uporabniki facebooka prav na dan, ko sta opozicijski Pozitivna Slovenija in SD po nekajtedenskem predahu, ko naj bi si politična elita med poletnimi počitnicami ohladila pregrete glave, ponovili svoje nasprotovanje zapisu fiskalnega pravila v ustavo. To je ekonomist Jože P. Damijan označil za nedržavotvoren, pobalinski in talibanski odnos do enega ključnih vprašanj sedanjega časa, ki lahko odločilno vpliva na ekonomsko suverenost Slovenije.
Danilo Türk je z javnim nasprotovanjem zapisu zlatega pravila v ustavo postavil piko na i svoji predvolilni kampanji in še enkrat dokazal, da si Slovenija zasluži boljšega predsednika. Predsednika, ki ne bo politikant, ki ne bo ljudi delil na naše in njihove. Moralno avtoriteto, ki si bo z vsemi močmi prizadevala biti predsednik vseh Slovencev. Ne pa kaviar levičarskega talibana, ki bo skrbel samo za privilegije posvečene postkomunistične kaste in mu bo (ekonomska) usoda Slovenije in večine njenih državljanov figo mar.
Türk s svojim »hohštaplerskim« življenjskim slogom živi v vzporednem svetu izobilja, kruta realnost gospodarske krize se ga ne dotakne. Od človeka, ki se je brez slabe vesti na stroške davkoplačevalcev pripravljen na obisk v Bosno peljati v najetem reaktivnem letalu za 89 tisoč evrov, res, roko na srce, ni mogoče pričakovati, da bi podprl zapis fiskalnega pravila v ustavo. Lahko pa bi zaradi spoštovanja davkoplačevalcev ta denar vrnil v državno blagajno iz lastnega žepa, kot so ga morale vrniti njegove uslužbenke, potem ko smo v Reporterju razkrili, da so si iz državne blagajne kupovale obleke in celo spodnje perilo.
Türk je kot poslušen »aparatčik« vso svojo politično kariero precej lagodno živel na račun davkoplačevalcev. Zato nikoli ni imel pozitivnega odnosa do podjetništva, ekonomija mu je bila prej ko ne španska vas. Türk nikoli v karieri ni služil denarja v gospodarstvu in si najbrž še vedno domišlja, da evri rastejo kar na drevesu. Čeprav je prisegel, da bo z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije, deluje, kot pravi v tokratnem intervjuju premier Janez Janša, z vsemi svojimi močmi zgolj proti vladnim ukrepom in za svojo ponovno izvolitev. Türku je vseeno, če Slovenija postane pogorišče, samo da bo on kralj na Betajnovi. In mu bodo po »babjih« revijah še naprej pele odo odcvetele baronese rumeno-oranžnega tiska.
Zdajšnji predsednik republike ostaja glavna simbolna figura Kučanovega omrežja. Za njegovim hrbtom se skrivajo politični izvrševalci tipa Gregor Golobič. Gre za politično združbo, ki tako močno ljubi oblast, kot sovraži Janeza Janšo. Gre za največje omrežje privilegirancev v državi, ki sega v večino družbenih podsistemov in ima kljub spremembi oblasti še precej močnih eksponentov na številnih funkcijah v državnem aparatu, v gospodarstvu, v medijih in drugih sferah civilne družbe.
Ti ljudje bodo blokirali vse, kar bo ogrožalo njihove privilegije. Ker sta predsednik države in vsa zakulisna infrastruktura stricev iz ozadja zavezani političnemu talibanstvu, se tako obnašata tudi njihovi politični grupaciji – Pozitivna Slovenija in SD. Zato realno ni mogoče pričakovati, da bo poslance obeh opozicijskih strank pod bremenom kriznih razmer in potrebe delovanja v skupno dobro srečala pamet in bodo, denimo, podprli vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo.
V najhujših časih po osamosvojitvi je Kučanovo omrežje ubralo politiko popolne destruktivnosti, ki pa se, tega se morda ti ljudje še ne zavedajo, na koncu lahko obrne proti njim. Da doživijo podobno politično usodo, kot sta jo grški levičarski skrajnež Aleksis Cipras in njegova na zadnjih volitvah poražena stranka Siriza.