Izjavo francoskega predsednika Françoisa Hollanda, da je slovenska privatizacija zanimiva tudi za francoska podjetja, je treba pozdraviti. Holland, ki ga je prejšnji teden z vsem državniškim pompom na Brdu in v Ljubljani gostilo slovensko politično vodstvo, seveda nima čudežne palice za rešitev Slovenije. Njegova socialistična politika je v Franciji zelo hitro nasedla na čereh, Hollandu pa tudi ni uspelo spremeniti toka politike na evropskem nivoju, ki mu še naprej daje smer nemška kanclerka Angela Merkel.
Veliki up evropskih socialistov se je kmalu po nastopu mandata spremenil v velikega političnega luzerja. V Franciji uživa rekordno majhno podporo, v Bruslju ga ne jemljejo več povsem resno, le v Sloveniji, v tej najbolj socialistični državi v Evropi (po ruskem Forbsu), ga imajo njegovi politični tovariši za nekakšnega odrešenika, ki bo naredil konec med levičarji tako osovraženi politiki varčevanja. Da je namesto tega prava pot iz krize v nebrzdanem zviševanju davkov, zadolževanju in razsipni javni porabi. Toda ta socialistična utopija se ni izšla še nikjer na svetu, niti pod Hollandom v Franciji, in se tudi v Sloveniji ne bo.
Pri nas bi se morali bati Hollanda, ne pa tudi francoskih podjetij. Z njimi imamo več dobrih kot slabih izkušenj. Nazadnje je francoski Lactalis prevzel Ljubljanske mlekarne, v Novem mestu je največji zaposlovalec Renaultov Revoz, Société Générale je že dobro desetletje lastnica SKB banke. Tiste banke, ki so jo v devetdesetih, v času vladavine vsemogočne LDS, povsem izropali in je morala že tedaj na veliko čistiti bilance in odpisovati kredite. Tudi Jankovićevi Electi. Société Générale je uspelo spraviti v red tako SKB banko kot Cvetko Selšek, saj banka sedaj nima slabih tajkunskih kreditov. Morda bi danes lahko zgodbo ponovili tudi v kaki drugi državni banki: NLB, NKBM ali Abanki. Potem ko bodo slabe terjatve prenesene na slabo banko.
Pred desetletij, ko so čistili SKB banko in je bila na vrhu tožilstva Zdenka Cerar, se velikim lopovom ni skrivil noben las na glavi, saj »vsaka svinjarija še ni bila kaznivo dejanje«. Nešteto prijav oškodovanja družbenega premoženja v procesu lastninjenja slovenskih podjetij, ki sta jih na tožilstvo pošiljala Romana Logar in nedavno preminuli Bogomir Špiletič iz SDK, je ostalo skrbno zaklenjenih v omarah tožilke Cerarjeve. Če je kak primer po spletu okoliščin morda le prišel na sodišče, se je še pred razpisom glavne obravnave ustavil v fazi sodne preiskave. Pa je bila kazenska zakonodaja skoraj enaka, kot je zdaj, ko sodišča kot po tekočem traku na visoke zaporne kazni obsojajo največje ribe med propadlimi tajkuni.
Pred desetimi leti naj bi imeli tožilci na mizi več dokazov proti Ivanu Zidarju o oškodovanju SCT, pa se nedotakljivemu gradbenemu tajkunu ni zgodilo nič. Tako kot se mu ne zgodi danes, ko je kljub pravnomočni sodbi z zaporno kaznijo enega leta in dveh mesecev, domnevno zaradi zdravstvenih razlogov, še vedno svoboden kot ptiček na veji. In zdi se, da pravna država po nekaj odmevnih obsodilnih sodbah še ni začela polno delovati. Da je bilo izbranih le nekaj grešnih kozlov, da se pomiri ljudstvo in odvrne gnev do vlade, ki svoje podanike z novimi in višjimi dajatvami vedno bolj privija v davčni primež. Na sodišču se ni znašel še noben bančnik, ki je tajkunom delil milijone evrov kreditov, da je v državnih bankah na koncu nastala več milijard evrov globoka luknja. Tudi ljubljanski župan Zoran Janković je očitno še naprej nedotakljiv, saj v nobeni od zadev, ki so jih preiskovali kriminalisti, tožilci, davčni inšpektorji ali revizorji, na sodišču še ni bila razpisana glavna obravnava.
Višje sodišče v Ljubljani pa je pred kratkim pravnomočno obsodilo Boštjana Furlana, ker je na tiskovni konferenci 22. decembra 2009 na Magistratu ljubljanskega župana Jankovića razžalil s stavkom: »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste vse leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.« Za to novo sramoto slovenskega sodstva bo moral zdaj pravnomočno obsojeni Furlan iskati pravico na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Slovenija je res narobe svet! Prejšnji teden smo tako dobili še eno cvetko, s katero je povezan notranji minister Gregor Virant. Vlada je potrdila predlog novele zakonodaje, ki popolnoma prepoveduje donacije pravnih oseb političnim strankam, pod pretvezo, da bi s tem preprečili interesno prepletanje med gospodarstvom in strankami. Gre za popolno neumnost, vredno kakega samodržca v Belorusiji ali Ukrajini, ki tudi tako obračunava s svojimi političnimi tekmeci. Virantu, ki ga bremenijo poceni letalske vozovnice pri državni Adrii Airways (na Klemenčič & Praprotnikovi protikorupcijski komisiji glede tega še vedno tiščijo glavo v pesek, saj je predsednik Državljanske liste njihov največji politični prijatelj), ni dovolj, da se poveča transparentnost financiranja političnih strank (to je glede na prakso nujen in vse pohvale vreden predlog), on bi šel s prepovedjo donacij še korak dlje. V smer, ki je v večini zahodnih držav z veliko demokratično tradicijo ne poznajo.