Nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar, po novem odvetnica, je minuli teden z višjega sodišča v Ljubljani dobila prvo hladno prho. Njena pritožba na oprostilno sodbo ljubljanskega okrajnega sodišča zoper nekdanjega ministra za obrambo Karla Erjavca in nekdanjega načelnika generalštaba Slovenske vojske Albina Gutmana je bila v celoti zavrnjena. Erjavec in Gutman sta bila pravnomočno oproščena njenih obtožb o nevestnem delu v službi pri nakupu finskih oklepnikov Patria, s čimer naj bi povzročila za vsaj 16,8 milijona evrov škode.
Sodna klofuta nekdanji tožilki, ki je tudi avtorica podobnega politikantskega obtožnega predloga zoper Janeza Janšo (ki naj bi na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljen način sprejel obljubo plačila provizije pri nakupu finskih patrij), je še en dokaz za tezo, da je slovensko tožilstvo velika gnojna bula, morda še celo večja od sodstva. Odločitev nove Janševe vlade, da vendarle nekaj naredi na tem področju, je tudi zaradi epiloga tega primera treba pozdraviti. To, ali je tožilstvo še naprej pod pravosodnim ali po novem pod notranjim resorjem, v resnici sploh ni tako zelo pomembno.
Najslabše bi bilo stvari pustiti take, kot so. Tožilstvo mora biti samostojen organ pregona kriminala, tožilci pa pri svojem delu neodvisni. A to ne pomeni, da lahko počno, kar se jim zljubi in s tem zlorabljajo javna pooblastila. Da denimo nekatere ovadbe namerno založijo v omarah (spomnimo se le polne omare nerešenih spisov nekdanjega ljubljanskega tožilca Mirana Železnika) ali pa da se zavestno vpletejo v politična obračunavanja. Žal se je zadnje v preteklosti prevečkrat dogajalo, a tožilci v svojih vrstah sami niso znali (ali hoteli) narediti reda.
Branka Zobec Hrastar je najbrž zavestno in za tožilko sramotno pristala na politično instrumentalizacijo. Pravnomočna oprostilna sodba v primeru Erjavca in Gutmana temu pritrjuje. Takšen sodni epilog bo skoraj zagotovo sledil tudi pri obtožnem predlogu Janeza Janše, prav tako v zadevi Patria. Zobec Hrastarjeva je še pred epilogom enega in drugega obtožnega predloga pobegnila med odvetnike. Njeno delo je bilo očitno opravljeno s tem, ko je Erjavca, Gutmana in Janšo spravila v dolgotrajne kazenske postopke in jih s tem vnaprej kriminalizirala. Njenemu možu Zvonku Hrastarju, ki je konec osemdesetih sodeloval pri aretaciji Janeza Janše, v nadaljnji karieri ni bilo posebno hudo in tudi ona kot odvetnica najbrž ne bo stradala kruha.
Ker je dobro vedela, da so dokazi za obtožbe trhli, je namesto obtožnice vlagala obtožne predloge, ki ne potrebujejo sodnega preizkusa, na okrajno sodišče (za kurje tatove). Namen zlorabe tožilske funkcije je bil povsem očiten – ustvariti politične učinke in na ta brutalni način onemogočati politike, ki so največja nevarnost za slovensko kvazilevičarsko politično nomenklaturo. Sramotni obtožni predlog Zobec Hrastarjeve zoper Janšo je pod novim, od prejšnje politične garniture imenovanim generalnim državnim tožilcem Zvonkom Fišerjem, brez zadržkov prevzel tožilec Andrej Ferlinc.
Prejšnji pravosodni minister Aleš Zalar (LDS) je naredil zelo veliko v smeri politizacije državnega tožilstva. Z zadnjo novelo tožilskega zakona, sprejeto lani jeseni, si je zelo razširil pristojnosti, a tedaj, zanimivo, razni »varuhi neodvisnosti« tožilstva v javnosti niso sprožili nobenega viharja. Tako kot ga niso povzročili tedaj, ko se je prejšnja generalna državna tožilka Barbara Brezigar zaradi preiskovanja afere Baričevič morala iti zagovarjat v vladno palačo k prejšnjemu premierju Borutu Pahorju in njegovemu pravosodnemu ministru Zalarju. Brezigarjeva je bila pod Pahorjevo vlado kar naprej politično šikanirana in na ta način onemogočena.
Še bolj brutalno kot nad Brezigarjevo so se le dan po decembrskih predčasnih volitvah, najbrž »pijani« od relativne zmage Jankovićeve Pozitivne Slovenije, znesli nad tožilko Dragico Kotnik, ki je preiskovala primer Baričevič in po več kot letu dni od tragedije na kraju dogodka našla nove krvne sledi. Kotnikovi so 5. decembra zaradi suma izdaje uradne tajnosti tako na delovnem mestu kot pri njej doma naredili hišno preiskavo.
Vinko Gorenak, novi notranji minister, zelo dobro pozna primer Baričevič in se tudi dobro zaveda problema tožilstva. To po javnih polemikah in zapletih v vladni koaliciji ostaja pod notranjim resorjem. Gorenak namerava s 1. aprilom tako vzpostaviti poseben direktorat za tožilstvo in na položaj državnega sekretarja za to področje imenovati strokovnjaka za pravosodje. Generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju pa je že ponudil spremembe Zalarjevega tožilskega zakona.
Gorenak se v korist Fišerja odpoveduje nekaterim pristojnostim in si želi učinkovitejšega dela tožilske organizacije. A navdušenja nad tem na drugi strani za čuda (še) ni.