Tudi v Sloveniji se vse več državljanov sprašuje Kdo je John Galt? (ang. Who is John Galt?) Upornik proti socialistični ideologiji, glavni junak kultnega romana Atlas Shrugged ameriške pisateljice Ayn Rand. Upornik proti izkoriščevalskemu zviševanju davkov in nerealnim vladnim uredbam, proti sistemu, ki vodi do prisilne uniformnosti, do enakosti v revščini. John Galt tudi pri nas postaja sinonim za izraz nemoči in obupa ob razmerah v državi.
Tako na psu kot sedaj pa že dolgo nismo bili. Kako globoko smo zabredli, bo jasno konec novembra, ko bodo znani rezultati stresnih testov naših bank. 1,2 milijarde evrov, kolikor je vlada v proračunu za prihodnje leto predvidela za sanacijo bank, najbrž ne bo dovolj. Ugiba se, da bi za dokapitalizacijo državnih bank potrebovali najmanj pet milijard evrov. Finančni minister Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec sta za Wall Street Journal v en glas zagotovila, da Slovenija (še) ne potrebuje pomoči iz evropskih mehanizmov za sanacijo bančnega sistema. Skoraj sočasno je predsednica vlade Alenka Bratušek priznala, da z Banko Slovenije potekajo pogovori o možnosti reševanja bančnega sistema po Evropskem mehanizmu za stabilnost (ESM). Slovenija naj bi tako že v kratkem šla po poti Španije, ki je za finančno pomoč ESM pri sanaciji svojih bank zaprosila že lani. Finančni minister Čufer kljub temu pravi, da ima Slovenija do aprila prihodnje leto dovolj denarja.
V takšni ali drugačni obliki bo v bližnji prihodnosti k nam skoraj gotovo prišla trojka. Potem ko je bil predstavljen predlog proračuna za leto 2014, je še zadnjim optimistom postalo jasno, da vlada Alenke Bratušek finančnih problemov Slovenije ne bo zmogla rešiti sama. Predlog proračuna je čista davčna fikcija, s katero se davkoplačevalcem meče pesek v oči, je v Financah zapisal ekonomist Stanislav Kovač. »Šivilja« slovenskih javnih financ se napihuje, da bo država prihodnje leto pobrala za pol milijarde evrov več davkov in da bo z novimi in višjimi davki zagotovila visok standard socialne države. A račun, kot kaže tudi manjši izkupiček od višjih stopenj DDV, kot ugotavlja Kovač, se ne bo izšel, saj Bratuškova s številnimi višjimi davki spodbuja sivo ekonomijo, proti kateri je pompozno napovedala vojno.
Sedanja marionetna vlada stricev iz ozadja je za Slovenijo kot naravna katastrofa. Politika visokih davkov in zadolževanja na eni ter nebrzdanega trošenja namesto varčevanja na drugi strani, lahko pelje le v finančni bankrot države. Čeprav so v Bruslju zahtevali nadaljevanje varčevalne politike druge Janševe vlade, se Bratuškova na to požvižga. V proračunu za prihodnje leto so predvideni povsem enaki odhodki (9,6 milijarde evrov) kot za leto 2013. O varčevanju v javnem sektorju ni ne duha ne sluha, bremena finančnega kolapsa države bodo po višjih davkih prevalili na hrbte vseh davkoplačevalcev in še bolj obremenili zasebni sektor, ki financira za sedanje razmere prerazkošni in privilegirani javni sektor.
S sedanjo porazno vlado smo dobili tudi novi (stari) družbeni red – demokratični socializem in s tem povezano represijo v različnih oblikah. Poleg davčne represije nad državljani (»Davčni inšpektorji bodo grizli, ne le lajali,« straši finančni minister Čufer) še preganjanje političnih tekmecev z zlorabo pravosodnih organov: prvostopenjska obsodilna sodba brez dokazov šefa opozicije Janeza Janše in zastraševanje članov Zbora za republiko s kazenskimi ovadbami zaradi verbalnega delikta. Zabredli smo že tako globoko, da očitno ni več rešitve brez tuje pomoči. Tako kot zlato fiskalno pravilo, slaba banka in državni holding je tudi mednarodna finančna pomoč za sedanjo vlado postala kar čez noč sprejemljiva. Še pred letom dni je sedanja predsednica vlade kot poslanka imela veliko povedati proti temu. Tudi politična stabilnost, na katero se sedaj tako sklicujejo s Kučanom na čelu, ni bila pomembna. Za to, da so zrušili drugo Janševo vlado in prišli na oblast, so državo s pouličnimi izgredi potisnili na rob državljanske vojne.
Prihod trojke, čeprav z bolečimi ukrepi, je po svoje lahko tudi katarza. Potem res nič več ne bo tako, kot je bilo. Tudi za privilegiranega upokojenca Milana Kučana, ki bo prej ali slej, tako kot je njegov »nacionalni interes«, bankrotiral in se v zgodovino zapisal kot največji škodljivec samostojne slovenske države. Namesto stricev iz ozadja se bodo po trije strici iz tujine usedli v pisarne Banke Slovenije, NLB … in nadzirali vsako transakcijo, kako se bodo porabljale milijarde evrov, namenjene sanaciji državnih bank. A to najbrž še zdaleč ne bo vse: banke, pa tudi druga paradržavna podjetja, iz katerih se finančno napaja Kučanova tovarišija, bo treba privatizirati.
Kučanovega demokratičnega socializma, ki vodi v pogubo, bo enkrat konec. Tedaj bo, upajmo, končno nastopil čas za uresničitev sanj Ayn Rand. Čas za tisti pravi liberalni kapitalizem, ki ceni um in sposobnosti posameznika, država pa mu pri tem ni v napoto.
