Na koalicijskih pogajanjih mu lahko uspe, lahko pa tudi ne. Sam volilni izid kljub prepričljivi zmagi SDS s 25 odstotki (220 tisoč glasov) Janši namreč ne daje zagotovila, da bo še v tretje postal premier. Zmagal je z grenkim priokusom.
Viktor Orban, Janšev najtesnejši politični prijatelj iz Madžarske, takšnih težav ni imel. Njegova stranka Fidesz je na aprilskih volitvah prejela skoraj polovico, 49 odstotkov glasov in si tako zagotovila dvetretjinsko večino v parlamentu. Če bi SDS prejela »50 plus«, kot so si velikopotezno obetali pred sedmimi leti, ko so želeli uresničiti svoj politični koncept druge republike, težav z oblikovanjem vlade ne bi bilo. A taka številka za Janševo stranko ostaja nedosegljiva. SDS je največ glasov (307.735 oz. 29,26 odstotka) prejela na volitvah pred desetimi leti, ko jo je za dober odstotek prehitela Pahorjeva SD, tokrat pa jih je dobila 87 tisoč manj.
Sestava nove koalicije bo za Janšo gotovo trd oreh, saj mora v parlamentu zbrati najmanj 46 glasov. Vse stranke razen Nove Slovenije (in SNS), ki so se uvrstile v državni zbor, povezovanje z SDS namreč zavračajo. Janša ima tako zagotovljenih samo 32 glasov (z SNS 36). Če predsedniku SDS, ki velja za dobrega in izkušenega koalicijskega pogajalca, na koncu res spodleti, bo priložnost za sestavo vlade dobil predsednik druge najmočnejše stranke Marjan Šarec. Slednjemu v nedeljo ni uspelo ponoviti zgodbe Jankovića in Cerarja, ki sta bila na zadnjih dveh volitvah glavna Janševa izzivalca. LMŠ je daleč zaostala za SDS, kot druga uvrščena stranka je prejela skoraj polovico manj glasov (slabih 13 odstotkov).
Če Janši res ne bo uspelo sestaviti vlade, bo za desnico dobro le to, da levica po novem ne bo imela več ustavne večine za sprejemanje radikalnih politik.
Janši je sicer uspelo relativno zmagati, a plan A, ki bi vodil k desni vladi, se mu zaradi takih in drugačnih razlogov vseeno ni izšel. Poleg SDS bi morale v parlament priti še najmanj dve, morda celo tri desne stranke. Zataknilo se je že decembra lani, ko je dokončno v vodo padel projekt nove sredinske, liberalne stranke Prstan. Kot nekakšen nadomestek se je nato pojavila Lista novinarja Bojana Požarja, ki pa je v nedeljo ostala daleč od parlamentarnega praga, saj ni prejela niti odstotka podpore.
Spomladi je sledila še polomija s koalicijo Združena desnica, ki se ji najprej ni želel pridružiti Marko Zidanšek, nato pa je zamočil še Aleš Primc z ženskimi kvotami na kandidatnih listah. Na koncu je poleg SDS v državni zbor prišla samo NSI, pred vrati pa je ostala SLS Marka Zidanška, ki je takoj po volilnem debaklu ponudil odstop.
Da je scenarij povsem desne vlade malo verjeten, se je gotovo zavedal tudi Janša, ki je že v volilni kampanji za predsednika republike lani jeseni navezal stike z Marjanom Šarcem. To je (bil) t. i. plan B, po katerem bi Janša v koalicijo poleg NSI zvabil še LMŠ in Desus (vse štiri stranke imajo 50 poslancev, brez Desusa pa 45). Čeprav je predsednik SDS že v predvolilni kampanji dobil košarico tako od Erjavca kot od Šarca, enako tudi takoj po zaprtju volišč, bo gotovo še poskušal oba pregovoriti. A verjetnost, da si po volitvah premislita, da sprejmeta »ponudbo, ki se jo ne da zavrniti«, ni ravno velika. Erjavec se je znašel v klinču (levi blok) z Jankovićem in bi si menda raje odrezal prst na roki, kot še enkrat šel v koalicijo z Janšo, Šarec pa računa na to, da Janši spodleti in nato on dobi priložnost, da sestavi novo koalicijo.
Naslednji tedni, ko se bo sestavljala nova koalicija, bodo gotovo še bolj napeti, kot je bila sicer precej dolgočasna predvolilna kampanja. Sodeč po prvih izjavah prvakov parlamentarnih strank v nedeljo zvečer, bi lahko na koncu dobili nekakšno mešano koalicijo petih strank. Šarčevi LMŠ bi se lahko pridružili dve stranki iz Cerarjeve vlade – SMC in SD, potem sta še Stranka Alenke Bratušek, ki je bila zadnja štiri leta formalno v opoziciji, in Toninova NSI. To bi bila nekakšna netipična velika koalicija, v kateri pa ne bi bilo prostora za relativno zmagovalko volitev – Janševo SDS. V opoziciji bi ostala še Levica in Desus. Taka koalicija petih strank bi imela v parlamentu 45 poslancev, če bi ji pridali še šesto – Dusus – pa 50.
Najšibkejši člen take koalicije, če bo do nje sploh prišlo, bo morebitni mandatar Marjan Šarec, saj je popoln zelenec na državnem političnem prizorišču. Na to, da bi taka vlada zaradi različnih interesov kmalu razpadla, gotovo računa Janša. Nove predčasne volitve so njegov plan C. A vprašanje je tudi, koliko časa bi trajala vlada, ki bi jo sestavil šef SDS z NSI, LMŠ in Desusom, saj bi slednji dve lahko kadarkoli zapustili koalicijo.
Karkoli se bo na koncu že izcimilo, take politične stabilnosti, s katero se je zadnja štiri leta ponašal Miro Cerar, v tem mandatu ne bo več. Če Janši res ne bo uspelo sestaviti vlade, bo za desnico dobro le to, da levica po novem ne bo imela več ustavne večine za sprejemanje radikalnih politik. A nova vlada, taka ali drugačna, bo morala takoj zagristi v kislo jabolko potrebnih reform. Nadaljevanje vladavine statusa quo državo lahko vodi samo v pogubo. Za konjunkturo bo prišla recesija, ko se ne bo več moč zanašati samo na izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo.