Zmage grške radikalno levičarske stranke Siriza se v Sloveniji lahko veseli samo Luka Mesec. Slovenski davkoplačevalci pa se lahko primejo za denarnico. Naša država je danes do Grčije izpostavljena za 1,5 milijarde evrov oziroma dobre štiri odstotke BDP. Za 263 milijonov evrov, ki so bila Grkom posojena, v času Pahorjeve vlade in finančnega ministra Franca Križaniča, se lahko obrišemo pod nosom. Kaj bo z 1,2 milijardami evrov poroštev, za kar jamči Slovenija in ki še niso bila unovčena, bo pokazala prihodnost. Dlje časa ko bo Siriza na oblasti, večja je verjetnost, da bomo morali slovenski davkoplačevalci kriti tudi to. Po najbolj črnem scenariju lahko levičarska utopija v Grčiji Slovenijo obremeni za več kot 3,5 milijarde evrov, to je celo več od vsote, ki smo jo namenili zadnji dokapitalizaciji bank.
Prva napaka je bila, da je bila Grčija sploh sprejeta v območje evra. Da je v letu 2002 bila ena od dvanajstih držav, ki so prve uvedle evro kot uradno plačilno sredstvo. Grkom so že tedaj pri izpolnjevanju pogojev v Bruslju pogledali skozi prste. Katastrofalno gospodarjenje z javnim denarjem v Grčiji ni od včeraj. Prav tako za njihove finančne težave niso krivi tujci (grozni neoliberalci), ampak predvsem Grki sami. Druga napaka je bila, da Grčije že pred leti, ko je vsa finančna gniloba države udarila na plano, niso enostavno pustili bankrotirati, ampak so jo raje reševali v imenu ohranitve evra z 240 milijardami evrov. Tretja, najbolj usodna napaka pa bi bila, če bi skrajno levičarski Sirizi zdaj uspelo doseči odpis (dela) 320 milijard evrov dolga. Da bi Grki sanirali svoje javne finance na plečih davkoplačevalcev drugih držav – ne samo nemških, tudi slovenskih. Ciprasova vlada je tako v petek že zavrnila nadaljnje sodelovanje s trojko mednarodnih posojilodajalcev.
Odpis dolga in opustitev strukturnih reform, opozarjajo mnogi ekonomisti, bi sprožil domino efekt. To bi lahko potem zahtevale tudi druge visoko zadolžene južnoevropske države: Španija, Portugalska, Italija … Če Grki dobijo možnost delnega odpisa dolgov, lahko to zahteva tudi Slovenija, se že hvali in napihuje naš levičarski skrajnež Luka Mesec.
Če se grški volivci ne bodo hitro streznili, da jih bo novi premier Aleksis Cipras z nerealnimi obljubami nekaj let vlekel za nos, bi bila za preostale evropske davkoplačevalce najboljša samo ena pot – »grexit«, izhod Grčije iz evrskega območja, kasneje pa verjetno tudi iz Evropske unije. Noremu socializmu Sirize, ki lahko zelo hitro vodi v novi totalitarizem, je treba odločno reči NE! Prihodnost ni samo v rokah grških volivcev, ki imajo priložnost, da na novih predčasnih volitvah Sirizi prižgejo rdečo luč, ampak vseh Evropejcev, ki si ne smemo dovoliti, da bi z našim davkoplačevalskim denarjem financirali »novo Venezuelo« na starem kontinentu. Naj Cipras spet uvede drahmo, naj potem začnejo spet sami tiskati denar, pa bomo videli, koliko časa bo v Grčiji trajal še en socialistični raj na zemlji. Da je socializem krasen, dokler ti ne zmanjka denarja drugih ljudi, je ugotovila že legendarna britanska »železna lady« Margaret Thatcher.
Levičarski skrajnež Cipras finančnih težav Grčije gotovo ne bo rešil s ponovnim zaposlovanjem snažilk na ministrstvih v Atenah. Tudi z drugimi populističnimi predvolilnimi obljubami ne. Od višjih pokojnin in zastonj elektrike ni nobene dodane vrednosti, samo proračunska blagajna je še bolj prazna. Program Sirize bo krizo samo še povečal. Odpis dolga je njihov odgovor na vsa vprašanja. In izterjava 200 milijard dolarjev odškodnine, ki naj bi jo Grkom dolgovala Nemčija za nacistične zločine. Namesto da bi pripravili program revitalizacije grškega gospodarstva, da bi bila njihova podjetja bolj izvozno usmerjena, da bi se več ukvarjali z inovacijami in dejavnostmi, ki prinašajo višjo dodano vrednost (višji prihodki iz poslovanja pa posledično tudi večje davčne prilive v proračun za financiranje javnega sektorja), bi Grki radi še naprej lagodno živeli na račun drugih Evropejcev.
Nova grška vlada računa tudi na pomoč pravoslavnega zaveznika iz Moskve, nekdanjega agenta GKB Vladimirja Putina. Prvi ruski fašist že od nekdaj prijateljuje z režimi v Venezueli, na Kubi in Severni Koreji, zakaj ne bi še s Ciprasom. Vse te samodržce, ki zatirajo svobodo, druži sovraštvo do Zahoda (EU in ZDA), do liberalnega kapitalizma. A na Putina se ne gre preveč zanašati, čeprav v Kremlju že razmišljajo o pomoči Atenam. Če Rusija ni mogla kaj prida pomagati režimu tako imenovane bolivarske republike Venezuele, da imajo tam v trgovinah še vedno prazne police, da zmanjka celo toaletnega papirja, najbrž ne bo zmogla tudi Grčiji. Še posebno zdaj, ko so mednarodne sankcije zaradi Putinove vojaške invazije na Ukrajino močno načele rusko ekonomijo.
Evropa je v dvajsetem stoletju preživela tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem. V enaindvajsetem pa največjo nevarnost zanjo pomenijo Putin, Cipras in islamski džihadisti.