In prav zabavno bo v krogu znancev med čakanjem na naslednjo jed izmeriti njihovo obzorje, če ne bodo brali tega članka.
Kaj menite, katero živilo vsebuje toliko železa, da ga lahko zares premikaš z magnetom? Je to špinača, jajce ali nemara kosmiči za zajtrk?
Živilo, s katerim lahko zares preizkusimo z magnetom vsebnost železa, ima – pač glede na proizvajalca – v sto gramih do 15 mg (miligramov) železa. To so kosmiči! Naredi se tako: dajte v plitek kozarec na vodno površino previdno nekaj kosmičev; z magnetom jih boste lahko resnično zaznavno premaknili, če boste natančno opazovali. Špinača ima 4,1miligrama, jajce pa približno dva miligrama železa. S tem je podrt tudi mit o špinači, bogati z železom. Železo ni tako zelo nujno potrebno za organizem, kot trobijo. Otroci, glede na starost, potrebujejo med 8 in 15 mg železa na dan, odrasli moški okoli deset do 12, nosečnice pa približno 30 mg. Znanost meni, da ni smiselno dodajati železa k hrani, kajti preveč železa lahko škoduje še bolj kot premalo. Sumijo, da se poveča tveganje za srčni infarkt in morda celo raka. V naši povprečni evropski hrani smo z železom dovolj dobro preskrbljeni. Zakaj industrija dodaja železo h kosmičem? Ljudje so obsedeni z minerali in vsesplošnim »zdravjem«, zato industrija to s pridom izkorišča v reklamne namene.
Zadah ni prijeten za nikogar. Za onega, ki ga ima, pa mu je, če ve, tudi nerodno. Katero domače sredstvo, naj uporabim priljubljeni pojem, »domače zdravilo«, še najbolj pomaga proti zadahu? Je to žvečilni gumi, kot mnogi menijo in se oglašuje, je morda limonin sok ali celo jogurt? Priznam, tudi jaz nisem uganil. Žvečilni gumi in limonin sok spodbudita predvsem večje izločanje sline. Ampak jogurt je sposoben mnogo več! Mlečnokislinske bakterije pomagajo v ustih nevtralizirati žveplovodikove spojine in jih držati v šahu, saj so prav te spojine »krive« za zadah (»spredaj« in »zadaj«). Japonci so raziskali, da prav zares nastaja manj zobne obloge (plake, od besede plaque) in žepkov v dlesnih, če uživaš naravni jogurt. Seveda žvečilni gumi in limonin sok zmanjšata zadah, vendar – laboratorijske meritve! – ju jogurt poseka stoodstotno. A velja previdnost, ker je treba ločiti zadah zaradi neke hrane po jedi od bolnih zob, dlesni itd. Dokončan rešitev je – zdravnik. Mimogrede: vonja po česnu se ne boste zlahka znebili, ker se njegove vonjave izločajo tudi skozi kožo. Zato po jedi z obilo česna, prosim, nikar ne hodite vsaj dva dni v gledališče ...
Medicina trdi, da pet odstotkov ljudi trpi zaradi bolezenskih stanj v ustih. In za več kot osemdeset odstotkov zadaha je krivda v ustih in ne, kot je zmotno mišljenje, v želodcu.
Kar dve tretjini oliv, ki jih kupimo v kozarčkih, je črnih, pravi trgovska statistika. Kaj menite, so črne olive »pobarvane« zelene ali morda prezrele, nagnite in zato neužitne ali pa morda z gensko spremenjenih dreves? Ja, res je: večina črnih oliv je na trgu umetno »prebarvana« na črno! Razlika med zelenimi in črnimi olivami nastane zaradi različne stopnje zrelosti. Zelene so še zelene (se lepo sliši, kajne, kot na primer tista, da so robide že zelene, ker so rdeče) črne pa so zrele ali prezrele. Ker so zelen olive zelo grenke, jih obdelajo z raztopino natrona. Črne olive, ki so zrele, niso tako grenke in vsebujejo več nenasičenih maščobnih kislin. So pa zato zelo mehke in občutljive za predelavo. Podobno je kot z bananami. Zelene so trše, zrele kar razpadajo. Zelene se dajo veliko bolje izkoščičiti in potem ohranijo obliko. Zato industrija seže po zvijači.
Deluje tako (potem so pobarvane črne olive celo veliko bolj črne kot naravno zelo zrele): olive zaprejo v jeklene posode z natronsko raztopino, v katero vpihavajo zrak. Potem oksidirajo, polifenoli pa postanejo temni. Ves postopek traja približno dvanajst ur. To se imenuje kalifornijska metoda. Kako spoznati prave, zrele črne olive in jih ločiti od »pobarvanih« zelenih? Če bo koščica v črni olivi zelena, potem je to umetno potemnjena zelena oliva. Razen tega je okus originalih črnih oliv veliko bolj poln, zaokrožen. Ker pa morajo biti na embalaži navedeni vsi dodatki, je najbolj zanesljiv znak, da so zelene olive »prefarbane«, če piše, da vsebuje železov glukonat (E 579) ali železov laktat (E 585). Oboje je v EU dovoljeno. To sta stabilizatorja, ki preprečujeta, da bi črne olive obledele.
Za konec še ena »špasna«, a potrebuje ščepec logičnega razmišljanja in kanček kuharskega znanja. Pokvarila sta se vam štedilnik in pečica, radi pa bi kosilo. Delujejo pa pomivalni stroj, pralni stroj in sušilnik. Na voljo imate cvetačo, postrv in govejo pečenko (rostbif). Bi se dalo skuhati cvetačo v pralnem stroju s programom med 60 in 90 ºC ali nemara postrv v sušilniku za perilo, kjer tudi močno greje, ali pa nemara pečenka uspe v pomivalnem stroju? No?
Cvetača bi postala v pralnem stroju nekakšen pire, ki bi ga težko spraskali z bobna. V sušilniku od postrvi tudi ne bi ostalo bog ve kaj lepega; bila bi sicer mehka, a zaradi rotiranja scefrana. –Tako je! Pečenka bi uspela v pomivalnem stroju! Dobro jo začiniš in neprepustno zaviješ. Pomivalni stroj deluje na temperaturnem območju med 60 in 70 stopinjami Celzija. Mesa ne bi premetavalo in zmehčalo bi se celo idealno. To je sicer znana peka pri nizki temperaturi. Trdo vezno tkivo med mišičnimi vlakni se začne mehčati pri 55 stopinjah. Vročina se prav počasi bliža jedru kosa pečenke in ne tako brutalno kot pri močni vročini dvesto in več stopinj. Stroj dovolj dolgo pomiva, da se kilogramski kos zmehča v povprečnem programu. Daljše pečenje ob enaki temperaturi da vselej mehkejše in bolj okusno meso. Le s perutnino tega ne počnite v stroju, ker mora biti v jedru več kot 72 stopinj, da pomori mikrobe oziroma hudobno salmonelo.