Vsem, ki ljudi še vedno zavajajo s floskulami, da »niso za razprodajo državnega premoženja« in da mora čim več gospodarskih družb ostati v »naših rokah«, je treba ob debatah pod nos pomoliti svetovalno pogodbo nekdanjega premierja Toneta Ropa z državnim Premogovnikom Velenje (PV). Težka je 35 tisoč evrov, do nje pa ni prišlo na podlagi razpisa, kjer bi pri PV iskali kvalitetnega ponudnika storitve za čim nižjo ceno, ampak je bil scenarij drugačen. Najprej so se dogovorili (na ravni PV, njene lastnice HSE ali kje drugje na politični ravni, ni bistveno) za posel, šele nato so Rop in njegovi nekoč pomembni politični sopotniki iz vrst socialnih demokratov ustanovili neki inštitut, po katerem je posel stekel. Medijsko razkritje jim je vse skupaj nekoliko sfižilo, tako da je začel Rop bizarno razlagati, da bo del še neplačane storitve opravil pro bono, torej brezplačno. Tragikomično.
Takšnih in podobnih svetovanj (študij, analiz, raziskav …) vplivnih ljudi z državnimi firmami je zelo veliko, žal pa pride v javnost le vrh ledene gore. Ko varuhi »našega premoženja« tipa Jože Mencinger razlagajo, da za državo ni dobro, če nima svojih gospodarskih družb, v mislih nimajo javnega interesa, pač pa interese takih inštitutov, svetovalnih in marketinških podjetij. Po njih se razni rentniki (pri čemer jih je večina širši javnosti povsem neznanih, imajo pa vpliv) leta in leta mastijo na račun davkoplačevalcev. Podobno velja za »javno zdravstvo«, ki je dejansko sinonim za odtekanje javnega oziroma davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe. Stroški so res javni, zato pa so bajni dobički zasebni. Pri tem so novinarji (v zadnjem času najbolj tisti iz oddaje Tarča na TVS) za znižanje stroškov v zdravstvu storili mnogo več, kot vsi ministri za zdravje do zdaj skupaj.
Kaj se zgodi, ko pride na dan celo najbolj evidentna zloraba položaja za odtekanje velikih količin denarja državnega podjetja v tujino. Nič! Kaj se je zgodilo z nekdanjim čudežnim dečkom LDS Leonardom Peklarjem in Golobičevim kadrom Antonom Majzljem, nekdanjim direktorjem Mobitela, ki sta dva milijona evrov Mobitela za fiktivne analize usmerila v Švico? Oba sta še vedno na prostosti: Peklar se skriva v tujini, sodni postopek zoper Majzlja pa se ne premakne niti za milimeter. Postopek vodi oziroma s smešnimi obrazložitvami blokira ljubljanski okrožni sodnik Gorazd Fabjančič, ki se mu seveda zaradi tega ne bo skrivil niti las na glavi. Konec koncev tudi on sodi »v interesu javnosti«, mar ne?