Državni zbor je pred dnevni potrdil poročilo komisije, ki je preiskovala razloge, ki so privedli do druge sanacije bančnega sistema in odgovornost za nastanek razmer. Toda občutki navdušenosti ob razkritju različnih bančnih in poslovnih goljufij, ki so popisani na 1700 straneh, se je začel pridruževati občutek malodušja.
Vse te analize bodo sicer romale na mrtvoudno policijo in tožilstvo, toda državljani in državljanke zaradi bančne zaupnosti ne bodo imeli priložnosti ne izvedeti kaj se je v resnici dogajalo, niti ne, kaj plačujejo ob zadnji sanaciji bančnega sistema. Poročilo namreč temelji na bančni dokumentaciji, ki je zaupna, posledično mora biti zaupno poročilo.
Ker je vse bančna skrivnost, javnost nikoli ne bo mogla izvedeti, kako so mediji in njihovi lastniki generirali fake news, ko so pisali ali o problemih, vezanih na slovenski bančni sistem, ali pa o različnih podjetniških skupinah. Si zamišljate, da bi lahko simultano prebirali stare članke slovenskih mainstream medijev in ustrezno bančno dokumentacijo ali vsaj poročilo komisije?
Domnevam, da bi postalo tako zelo očitno, da je bila podoba slovenskega bančnega trga in njegovih glavnih akterjev povsem izkrivljena, zato domnevam, da bi se od tega trenutka kredibilnost slovenskih medijev sesula kot hiša iz kart. Domnevam še, da bi lahko videli tudi izprijeni mehanizem trikotnika policija–interesne skupine–mediji, ko bi kot podlago za ovadbo videli sklice policije na »skuhane« fake članke iz mainstream medijev.
Državljani in državljanke bi tudi lahko razumeli, kako zelo so bili prepleteni in odvisni kapitalski igralci, ki imajo zaledje v obeh dominantnih političnih polih. Nekaj tega je bilo pojasnjenega v dokumentarcu Lidije Hren, ki kaže, kako lepo sta se povezali skupina, ki je dominirala v ACH, in cerkveno omrežje iz Zvonov. Deloma tudi na zaslišanju Bojana Petana, ko se je razkrilo, kako je tako imenovana Golobičeva denarnica iz DZS preko Abanke naredila celo serijo ključnih korakov v povezavi s cerkvenimi Zvonovi.
Teh prepletenih hobotnic pa je bilo več, veliko več, pravzaprav toliko, da lahko trdimo, da levo-desne kapitalske koalicije niso bile naključna zavezništva, ampak pravilo. Z razkritjem resnice danes del desnice, posebno cerkveni del, ne bi trdil, da so bili Zvonovi žrtev rdečega bančnega terorja, ampak bi postalo nedvoumno, da je šlo zgolj za finančno piramido, ki je temeljila na kreditni shemi in s katero je bilo skoraj vse narobe in nezakonito.
Razumeli bi tudi nastanek dogme o nacionalnem interesu v bančništvu in nastanku slovenskega bančnega stebra ter dojeli, kako sprevrženo je ekonomska politika ustvarjala okoliščine, v katerih je nastajal mehanizem banksterizma in kako očitno je bilo, da politika postavlja celotno državo na kocko s tem, ko popolnoma opusti reguliranja bančnega sektorja in se neposredno vmešava v bančno delovanje. Nikoli ne boste brali o tem, kako so potekali neki nadzorni sveti, ko je vanj fizično vpadla politika in izsilila rešitve, ki so se končale z nepovratnimi posledicami.
Bolj kot se resnica prikriva, manj normalna je ta država.
Ob razkritju resnice bi tudi razumeli, kako zelo brez zadržkov je bila mreža, ki je bila prisotna okoli predvsem največje paradržavne banke in v njej in kako zelo nevarno za normalnost te države je, da danes mreža prosperira brez strahu pred policijo in tožilstvom. Vse bolj intenzivno si krči prostor v slovenski politiki ter vzpostavlja vse močnejše kanale do nje.
Moje mnenje je, da je največja škoda, ki izhaja iz skrivanja dokumentacije in posledično poročila pred javnostjo, to, da se nikoli ne bo razkrilo, da v slovenskem paradržavnem bančnem sistemu deluje vzporedni mehanizem bančništva. Medtem ko je del kreditnih poslov potekal po internih pravilih paradržavnih bank in v skladu z zakoni in regulacijami, je za substancialni del kreditne aktivnosti zdaj mogoče trditi, javnosti pa ne razkriti, da je del vzporednega bančništva.
V tem vzporednem bančništvu so pravila drugačna in od tam so lahko z večno obnavljajočimi se krediti, brez pravih projektov in zavarovanj, gangsterski elementi vlekli nepovratna sredstva. Domnevam, da bi narod znorel, ko bi videl, koliko tega vzporednega bančništva je končalo na DUTB in na davkoplačevalskih sredstvih. Z ne razkrivanjem dejanskega problema se je zgodba o vzporednem bančništvu postavila ob bok zgodbi o udbovski ekonomiji in Saftiju, za katero smo potrebovali 25 let, da se je pomaknila iz domene shizofrenije v domeno dokumentiranih dejstev.
Bančni posli paradržavnih bank so tako postali najbolj varovana skrivnost te države. Z dokumentov o prvi sanaciji slovenskih bank, ki nas je stala milijardo tedanjih nemških mark, bo klasifikacija zaupno umaknjena šele leta 2027, z dokumentov, ki so vezani na drugo, 4,5 milijarde evrov vredno sanacijo bank pa najbrž nikoli.
Trdim, da v državi ni nobenega takšnega privilegiranca, ki bi neprestano kuril denar in ga prosto distribuiral gangsterskim ekipam v gospodarstvu, politika pa bi to njegovo delovanje stalno sanirala z denarjem preostalih, njihove kriminalne posle pa krila z oznako bančna skrivnost. Že samo ta mehanizem in njegovo stalno premikanje v sivino bi nas moralo spravljati v resno nelagodje, saj očitno ni več razlike med delovanjem kriminalne združbe na eni in paradržavnih bank, politike ter interesnih skupin na drugi strani. Bolj kot se resnica prikriva, manj normalna je ta država.
