Strukturne reforme v Sloveniji niso vedno znova zavrnjene zaradi tega, ker bi načele pozicije in apanaže elite vladajočih kamaril, niti ne izhaja odpor do reform iz jugonostalgičnega dela volilnega telesa, za katerega celo kolhozništvo ni več dovolj socialistični ukrep. Oboje je zamenljivo. Elite, ki jih je dovoljeno zaznati, se dvigujejo in propadajo, jugonostalgiki pa prosperirajo v javnem mnenju ravno toliko, kot je za botre uradnih medijev potrebno. Še manj je zavračanje strukturnih reform odvisno od tega, kako čudovit retorik je Jože Mencinger, da o tem, da bi sindikalistom pripisali zasluge za zaustavitev reform, niti ne debatiramo. Odpor do strukturnih reform prihaja iz omrežij, kjer se bojijo, da bi morali v drugačni, reformirani Sloveniji legalizirati svojo ekonomijo (beri: jo podvreči pravni državi in konkurenci). Govor seveda ni o sivi ali črni, ampak o rdeči ekonomiji. Ta temelji na domnevah, da ste del rdeče aristokracije, da za gradnjo imperija ne potrebujete niti evra lastniškega vložka in da vam vaše omrežje zagotovi odsotnost konkurence in nadzora pravne države.
Paralelna ekonomija se namreč ni končala ne s Kavčičem ne z letom 1991. Paralelna ekonomija je še vedno tu in okoli nas, samo zaznati je ni mogoče zelo enostavno, ravno tako kot se v SFRJ ni moglo udbovske ekonomije. Označilo jo je zgolj dvoje: preživetje rdečih direktorjev in ekonomska politika gradualizma. Prvo je udbovsko podjetništvo in bančnistvo pripeljalo v enaindvajseto stoletje, drugo pa je preprečilo strukturne reforme, ki bi posledično razkrojile rdečo ekonomijo. Ne verjamete, da bi strukturne reforme uničile rdečo ekonomijo? Naj vam pojasnim, kako deluje paralelna ekonomija, v katero ni treba vložiti niti enega evra, pa vseeno z njo dominirate v slovenskem medijskem, političnem in poslovnem prostoru.
Recimo, da ste v krempljih držali rdeči tajkunski imperij in želeli, nekje na prehodu v 21. stoletje, prevzeti podjetje, katerega pomemben lastniški delež je bil shranjen v portfelju Kada. Mehanizem, ki ste ga lahko uporabili, je bil tak: našli ste podjetje, do katerega ste imeli terjatve (vsi rdeči prašiči so imeli med seboj terjatve). Z njimi ste se dogovorili, da jim z diskontom odpišete terjatve, če začnejo za preostali znesek dolga, ki ga imajo do vas, odkupovati vaše delnice. Del nakupov je potekal direktno, del pa indirektno preko izbranih borznoposredniških hiš. K temu ste dodali še akcijo nakupovanja delnic s strani povezanih luksemburških podjetij, ki ste jim poprej posodili denar iz podjetja, ki ste ga upravljali. S tem se je ustvaril učinek, da delnica vašega podjetja postaja neverjetno zanimiva, da je morebiti pred vrati kak prevzem in da se obeta odličen zaslužek – in cena vaše delnice je letela v zrak. Ko ste nakupili dovolj, so vsi ti vaši prijatelji z vami vred odšli na KAD in predlagali zamenjavo: KAD vam želeno podjetje, vi pa njim v zameno svoje ekstremno napihnjene delnice. In KAD je zamenjavo opravil. Skupaj s Kadom in preostalimi kriminalnimi podjetji ste dobili odlično in poceni lastniško parkirišče. Čez nekaj časa je KAD izstopil skorajda po stari ceni, in to tako, da ste od njega odkupili svoje delnice s kreditom, ki ste ga dobili iz državne bank. Vaš kredit je na koncu banka reprogramirala (to je evfemizem za odpis) ali pa je naredila konverzijo in se v (po možnosti že izčrpanem) prevzetem podjetju pojavila kot jalov lastnik.
Potem je tu še prevzem podjetja, ki ga upravljate s pomočjo satelitskih podjetij v vaši lasti in ga prevzamete brez evra lastnih sredstev. Iz lastnega podjetja ste transferirali posojilo v luksemburško podjetje. To luksemburško podjetje je za ta denar, denimo v BiH, od vašega prijateljskega podjetja odkupilo neko drugo, seveda precenjeno podjetniško smetišče. Ko je napočil trenutek, da luksemburško podjetje vrne denar, je, glej ga, vraga, to podjetje šlo v likvidacijo, in dolg ste morali odpisati. Čez kak mesec se pojavi vaše bosansko podjetje, podmazano z denarjem iz podjetja, ki ga upravljate, in začne prevzemati podjetje, ki ga vodite vi. Denar je zdaj iz vašega luksemburškega podjetja odpotoval v vaše bosansko podjetje. Potem se luksemburško podjetje ugasne in vaše matično podjetje obtiči z dolgom. S tem ko je denar v Bosni, je sedaj v resnici vaš. In z njim začnete prevzemate podjetje, ki ga vodite. Običajno je še kak podjetniški korak, preden denar pride iz BiH v Slovenijo, ampak logika drži: brez enega svojega evra ste postali solastnik podjetja, ki ga upravljate.
Možno pa je tudi tole. Želite kupiti delež v paradržavni banki, saj se vam zdi, da nima več nobenega smisla vračati najete kredite. Kot je običajno v teh shemah, ste politično kriti tudi pri finančnem ministru in Banki Slovenije. Zadevo izvedete takole: odprodate del svojega pidovskega imperija (ja, prej morate že imeti neko svinjarijo, ki izvira iz pida), s čimer si naberete nekaj lastniških sredstev, ki jih potem oplemenitite s kreditom iz banke, ki jo želite prevzeti. In naredite prevzem. Ko vam to uspe, angažirate svoje politično zaledje. To pomeni, da iz vašega podjetja nekdo zasede mesto člana uprave banke, nekdo pa mesto v nadzornem svetu taiste banke. Potem lepo delite dobiček in s posojili dejansko reprogramirate originalno posojilo, ki ste ga vzeli za prevzem banke, v kateri sedite. Ja, skorajda zastonj ste dobili del banke, ki vam zdaj daje pocei posojila. Če pa postane vroče in kaže, da se bo vaša finančna piramida sesedla, poskrbite, da vaš prijatelj iz recimo Kada izsili dokapitalizacijo banke in podaljša življenjsko dobo vaše finančne piramide. Vaš kredit na koncu banka seveda odpiše.
To je rdeča ekonomija, ki obstaja brez poslovnega modela, trženja ali proizvodnje, in strukturne reforme so edine, ki jo lahko razgradijo. Zato strukturnih reform ni in jih ne more biti. Vse, kar zaznavate okoli sebe, zato ni ključna ekonomska struktura, ampak je le iluzija. V resnici vse obvladuje paralelna ekonomija, v kateri se kotijo in prerivajo rdeči prašiči.
Če me boste zdaj vprašali, katere konkretne primere sem vam naštel, vam bom rekel, da ste opranoglavi bedaki. Če niste takoj prepoznali, da gre za katerikoli tajkunski imperij, potem ste vi del problema in ne rešitve. Če hočete: ste produkt degeneriranega medijskega prizorišča in mentalne devolucije.