Onidan so imeli Socialni demokrati kongres, na katerem so izvolili predsednika in se pogovorili, kako bi končno zaustavili upadanje javnomnenske podpore SD in naraščanje javnomnenjske podpore Združeni levici. Ker je ta stranka že dolgo popolnoma programsko izpraznjena in zelo daleč od moderne evropske socialne demokracije, jim je očitno preostalo samo še to, da poskušajo čim bolj populistično zaustaviti privatizacijo. Tudi zato, ker SD že nekaj časa nima česarkoli povedati, se je v medijih še nekaj dni po kongresu valjala Židanova izjava, s katero je argumentirano, zakaj bo SD zaustavljala privatizacijo: »Rad bi jasno povedal, da je bil seznam 15 podjetij v državnem zboru sprejet, ko je bila Slovenija v veliki krizi. Imeli smo strm padec gospodarske rasti, nemogoče pogoje za zadolževanje, število zaposlenih se je zmanjševalo, število brezposelnih pa je naraščalo.«
Resnici na ljubo je ta argumentacija precej manj radikalna kot tiste, ki prihajajo od Združene levice, vendar pa nič manj zavajajoča. Še več, v njej se vidi celotna politična agenda Židana in SD, ki bi radi oportuno zajahali naval antiprivatizacijske politične demagogije, s katero Združena levica tako lepo pridobiva javnomnenjsko podporo, SD pa v pomanjkanju smisla stagnira. Zakaj trdim, da gre za zavajanje?
Prvič, vsi v SD, po treh vladah, v katerih so sedeli v zadnjih sedmih letih, zelo dobro vedo, da je trditev o privatizaciji, ki naj bi bila posledica procesa Bruselj nam pošlje denar, mi pa v zahvalo Bruslju podarimo naša podjetja, lažniva. Privatizacija je posledica čisto drugega procesa. Danes vsi razumemo, da so slovenska podjetja v povprečju bolj zadolžena, kot so podjetja v preostalih državah EU, redkokdo pa ve, da je zadolženost paradržavnih podjetij ekstremna in da se giblje že okoli 30 odstotkov BDP. Poleg tega skoraj nihče ne ve, da je ta družinska srebrnina že popolnoma zarjavela, saj so donosi na lastniška sredstva v najboljšem primeru minimalni, če ne že negativni. Povedano z drugimi besedami: ali svež kapital s privatizacijo ali pa se sprijaznimo z dejstvom, da bodo prezadolžena in poslovno neuspešna paradržavna podjetja eno za drugim propadla. In nekdo, ki je naredil kariero iz sedenja v vladi, ve, da se v tem kontekstu ni spremenilo prav nič.
Drugič, upoštevajoč zgornji argument, Židan in SD dobro vedo, da bodo brez svežega kapitala, ki bi odprl nove trge in pomagal rekonstruirati dolžniško breme paradržavnih podjetij, propadla, posledično pa se bo število brezposelnih povečalo. Kljub temu vztrajajo, da kapitala ne potrebujejo, da so razmere odlične in da je privatizacija odveč. Zakaj? Zato, ker se da javno podporo kupiti s poceni populizmi, dolgovi, s katerimi bi zalili paradržavna podjetja, pa se vračajo šele čez deset let, in Židan jih ne bo vračal.
Tretjič, ni nemogoče na internetu poiskati priporočila Evropske komisije in preveriti, zakaj se priporoča privatizacija oziroma zakaj se postavlja trditev, da je privatizacija del strukturnih reform. V teh priporočilih je jasno zapisano, da javnofinančna rekonstrukcija ni mogoča, če bo država morala namenjati javnofinančna sredstva za sanacijo napol mrtvih paradržavnih podjetij. V prevodu: stroški rekonstrukcije prezadolženih in poslovno krahiranih podjetij prehajajo vse meje razumnega in grozijo z ustavitvijo financiranja javnih dobrin. To Židan zelo dobro ve, še več, jasno mu je, da več denarja za reševanje paradržavnih podjetij pomeni manj socialne države.
Vendar pa se novi predsednik SD ni zadovoljil samo s prav posebno interpretacijo razlogov za zaustavitev privatizacije. Pojasnil je tudi, kako naj bi se to izvedlo. Ja, motite se, če menite, da imata Židan in SD načrt, od kod svež, nedolžniški kapital v podjetja, Židanov načrt je enostaven: pogovoril se bo z evropskimi socialisti, jim predstavil problematiko, in skupaj bodo prepričali Bruselj, da neha težiti z idejo, da hočejo naša podjetja. Pri tem pa lahko Židan naleti na težavo, saj evropski socialisti vendarle niso Jože Mencinger.
Prvič, dvomim, da hoče kdorkoli tako zanič, prezadolžena in rentniško odvisna podjetja, kot so slovenska paradržavna podjetja. In dvomim, da jih hoče do te mere, da je bil sposoben politično zlobirati celotno Evropsko komisijo (za povrh še OECD in IMF). Zato tudi dvomim, da se da privatizacija odpraviti s političnim pritiskom. Seveda ti stavki tudi povejo, kako zelo se precenjuje Židan, ki zagotavlja, da bo teorije zarote razrešil s svojo osebno intervencijo v Bruslju. Ali je to shizofrenija ali mitomanija, ne vem, vem pa, da je ideja, da se Židan predstavlja kot superheroj tipa sovjetski superman, absurdna.
Drugič, Židan očitno meni, da je možno finančne trge in zasebne investitorje ukrotiti s političnimi intervencijami. Saj razumete, kajne? Investitorji so šli predaleč, nekateri kljub vsemu izkazujejo interes za nakupe paradržavnih podjetij, zato mora Židan reagirati, tako kot se v Sloveniji reagira, in s politično intervencijo zaustaviti trg. Na Židanovo žalost pa Evropski socialisti niso slovenski Socialni demokrati ali transnistrski komunisti, zato dvomim, da bo njihov odgovor karkoli drugega kot zgražanje nad razkrinkanjem Židanovih metod.
In tretjič, Židan si očitno predstavlja, da so Evropski socialisti taki kot SD: politična grupacija, ki je oddaljena od realnosti, in to tako zelo, da je pripravljena lobirati v korist kakšnim Jamnikom, Zavrlom in Petanom.
Kaj vam vse to pove? Židan ve, zakaj je nujna privatizacija, Židan ve, da je njegova ideja o zaustavitvi privatizacije po pogovoru z evropskimi socialisti nerealna, Židan ve, da lahko z zaustavljanjem privatizacije ogrozi financiranje socialne države. Pa to vseeno počne. Zakaj? Morda zato, ker nima popolnoma nobene ideje, kako bi sicer zvišal javnomnenjsko podporo svoji stranki, morda zato, ker je to najnovejši način, kako obglaviti vlado, v kateri sedi. Kdo bi lahko vedel? Jasno je samo, da so slovenski Socialni demokrati prevzeli populistični program Združene levice in s tem prenehali obstajati kot stranka s samostojnim programom, Židan pa ni postal predsednik SD, ampak Lukčev škorec.