Groteskno je pritiskanje tožilca Andreja Ferlinca na vzvode, s katerimi želi vzdrževati atmosfero »inkriminiranja« vodje opozicije. Še bolj groteskno je spoznanje, da Klajnškova in njen kolega ne vesta, kakšno mašinerijo poganjata in to počneta kot oni lunatik, ki se v telefonski govorilnici nenehno razburja, maha in skače: nekdo od zunaj misli, da je pač trčen, ko se poganja kot pajac v stekleni kletki. Tako je nobelovec Albert Camus razložil absurd: kot odtujenost od dejanskega stanja v stvarnosti. Seveda je to literarna hipoteza, ki s slovensko atmosfero ne bo imela veliko skupnega. Prej bo verjetno, da Ferlinc in njegova kolegica natančno vesta, kaj počneta, poznata stališča nekdanjega predsednika ustavnega sodišča RS Lovra Šturma o nesmiselni kvalifikaciji obtožnega predloga in postopka samega, pa se zavoljo »višjega smotra« trudita naprej.
Kako bi se tudi ne, ko pa imata ta trenutek najpomembnejšo vlogo v boljševistični republiki. Po poti, ki jo zaljša parola »Laž je nesmrtna duša komunizma«, so odšli vsi, ki v tem taboru na Slovenskem kaj štejejo. Mediji so se izurili v prikazovanju neresnic, vse po načelu, ponovi laž stokrat in ji bodo nekateri ljudje verjeli, pa če boš učil, da je dan črn in noč bela. Slovensko »novinarstvo«, ki se nenehno napaja in rekrutira v nekdanji šoli Staneta Dolanca za »politične« vede, obvlada zapoved laži bolj kot postulate Münchenske konvencije. Tožilstvo tako rekoč odgovarja na pričakovanja, ki jih iz ure v uro v boljševistični republiki ustvarja Dolančev podmladek v vseh tipih medijev z redkimi izjemami.
Pričakovanje pa je eno samo: z diskreditacijo odstraniti temeljni vir resnice v rdeči dolini šentflorjanski, za kar ni odveč nobena žrtev. Žrtve pa padajo. Tu ne govorimo o integriteti novinarskega poklica, kajti vanjo nihče več ne verjame: ta sploh ne obstaja, ker v takšnih razmerah tudi ne more. Podira se integriteta pravosodnega reda v državi, v tem smislu, da se sodniški in tožilski poklic uporabljata za sodni linč. Težava je v tem, ker ni nikogar, ki bi zbral nekaj kolegov in povedal, da je takšne norosti v sodobni Sloveniji sedaj pač dovolj. Ni predstavnika represivnega aparata, ki bi dvignil glas. Ko so nastavili bombo pod okno otroške sobe sodnice v Radovljici, se ni nihče od njenih kolegov oglasil. Tedaj smo razumeli, da sodstvo implicitno pristaja na to, da je del politike povezan z mafijo, da nima interesa preganjati storilcev, kajti če bi se dela zares lotili, bi utegnili naleteti na povezave organiziranega podzemlja z deli politike (predvsem tistimi, ki so tedaj obvladovali Ministrstvo za notranje zadeve, pravosodje in policijo). Sodstvo in sodniki so takrat prvič odpovedali.
Drugič so odpovedali pri Patrii. Sedaj smo razumeli, da sodstvo implicitno pristaja še na to, da je stara politika povezana z njim kar neposredno: Pahorjeva reform-komunistična stranka namreč pošilja šefu »protikorupcijske komisije« Dragu Kosu predloge »obtožnega materiala«. Ferlinc in Klanjškova to potem »veselo« procesirata, misleč, v svoji intelektualni preproščini, kako pomembna sta in kakšno delo za »skupno stvar« da opravljata. Morda mislita, da ne bosta zlepa več dobila v življenju tako pomembne priložnosti. Modrejši ljudje vedo, da so to priložnosti, od katerih zrel človek beži: boš mar imeniten, če boš pogubil nedolžnega?
Spričo takšnih razmer v državi ima človek, ki želi nekaj nase dati, malo možnosti: prva je že bila uporabljena (Mahatma Gandhi), sliši pa na ime državljanske nepokorščine. Če bi vsi državljani, ki čutijo, vedo in vidijo, da se sodni aparat uporablja za politični linč, pristopili k državljanski nepokorščini, bi se stvar začela spreminjati. Kdorkoli ima kakršen koli opravek s sodiščem ali katero od institucij, ki so pri tem zločinu udeležene, lahko uporabi to sredstvo: odpove časopis ali televizijo, odpove udeležbo na sodišču, zemljiški knjigi, ne plača davka, iz katerega se napaja boljševistična justica. Če bi sto tisoč ljudi napravilo tako, bi se sistem zamajal: če bi deset tisoč ljudi ugasnilo Lombergarjevo ali Perovičevo TV, nato odšlo na cesto, bi tega ne zdržal. V bistvu je treba storiti zelo malo.
Sistem pa tudi sicer ne bo zdržal. Boljševistična oblast si prizadeva na vse kriplje uničiti opozicijo, pri čemer so njene možnosti zaradi brutalnosti početja, ki smo mu vsak dan priča, manjše, kot bi si utegnila misliti. Predvsem pa ne pričakuje tega, da ima proces uničevanja Janeza Janše dolgo zgodovino in vsaj eno rezultanto: iz vsake »afere« je vodja opozicije izšel močnejši. Svojo identiteto paradoksalno dolguje besu partijske poniglavosti, ki ga poskuša na vsak način obdolžiti in spraviti za rešetke. V procesu proti četverici je razpadel jugoslovanski socializem in njegova država: v njem se je rodil Janez Janša. »Orožarska afera« ga je v opoziciji proti Kučanu potisnila na najvišji nacionalni nivo politika. Depala vas nekaj let kasneje je pomenila rojstvo prve stranke, ki je bila sposobna tranzicijsko levico spraviti z oblasti (lokalne volitve 1994 in državnozborske leta 2004). Vprašanje, ki se v ozadju preigrava, pa je tole: ima torej Patria potencial, da napravi še kaj zunaj tistega, kar poganjajo Kučan in njegovi?
