Prejšnji teden je prinesel vnovično vzpostavitev trde linije v slovensko politiko. Danilo Türk je za podporo svoji vnovični kandidaturi naprosil enega najbolj militantnih organizmov v sodobni družbi, Janeza Stanovnika iz zveze borcev. Sedanji predsednik bo podporo tudi dobil, vprašanje je zgolj retorično, saj so se v zakulisju tranzicijske politike začele dogajati pomembne stvari.
Türk se očitno utrjuje v poziciji, ki je docela skladna z ideološkim izročilom, kakršno je pri nas vladalo do leta 1990. Na ta način Boruta Pahorja poriva k volivcem, ki so jim blizu vrednote slovenske pomladi. Vse sile je namreč treba usmeriti v to, da bi v drugi krog ne prišel izvorni kandidat demokratičnih strank, Milan Zver.
Tu je na prvem mestu svetinja iz partijskega operativnega arzenala, prevara oz. laž. Vedeti moramo, da je Danilo Türk novembra 2007 za las premagal Mitja Gasparija zgolj zato, ker je iznašel retorično bravuro, s katero je za potrebe prvega kroga predsedniških volitev 2007 modificiral svoje stališče o dogajanju med 2. svetovno vojno in se istemu Janezu Stanovniku, h kateremu sedaj roma po podporo, krepko izneveril. Zaradi tega je tudi postal predsednik republike: če se mu je prevara enkrat obrestovala, zakaj se mu ne bi še drugič.
Arhitekti obeh kandidatur (Pahorjeve in Türkove) so vse premislili do zadnje podrobnosti. Mednje so vključili tudi medije, njih sramotno veliko večino, skoraj brez izjem. Pred dobrim mesecem so tako »nagovorili« urednika Financ, sicer »Demšarjevega« nagrajenca Uroša Urbasa, da se je sramotno izpostavil s člankom Zakaj bom volil Boruta Pahorja?. Mnoge »Jurčičeve« lavreate (so tudi svetle izjeme) namreč sedaj pridno uporabljajo za drugo fazo operacije čiščenja medijskega prostora. Janez Markeš, Brigite Ferlič -Žgajnar, Rosvita Pesek, Edvard Žitnik, Jaroslav Skrušny (slednji to počne celo na državnih proslavah), Uroš Urbas, vsi so večinsko stopili v službo varovanja interesov tranzicijske levice: ker jih pri tem volivci nasprotne strani dojemajo kot »svoje«, ustvarjajo nepopisno zmedo. Od nje pa ima korist … zgolj eden.
Najbolj »odmeven« članek v tem smislu je bil nedavno tako prav Uroša Urbasa Ali ste srečni?. V njem je negativno ovrednotil vse, kar spremlja sedanji trenutek v domovini in njegove akterje. Ponudil je zgolj dve sintezi. Prva, nakazal je, da bi Zoran Janković bolje vodil republiko skozi krizne čase, in druga, zapisal je stavek: »Boste jeseni za predsednika republike obkrožili spet Danila Türka, ki poudarja svoje zavzemanje za spoštljiv in razumen odnos do polpretekle zgodovine?« Glede na sintaktično analizo Urbasovega članka je navedena poved edina, ki ponuja neko pozitivno alternativo naslovu, ki nas sicer sprašuje po sreči. Vse drugo je predstavljeno kot vir naše »ne-sreče« in zaostalosti. S stališča nevro-lingvističnih teorij oglaševanja takšnih in drugačnih političnih vsebin pa je navedeni stavek – izpostavljeno osamljen v celotnem besedilu – izrazit poziv psihoanalitični strukturi naslovnika, kako naj se na jesenskih volitvah odloča. K temu še dodatno prispeva členica »spet« (»spet obkrožili«), ki nakazuje, da naj bi šlo za rutinirano, ponovljeno dejanje v smislu: seveda ga bomo obkrožili, saj drugega nimamo na voljo.
»Danilo Türk poudarja svoje zavzemanje za spoštljiv in razumen odnos do polpretekle zgodovine«? In zato naj bi ga volili? Tudi če bi se sedanji predsednik radikalno spremenil, bi ostala njegova teza o »drugorazrednosti pobojev v Hudi Jami« edino, kar ga bo preživelo, tako neizbrisna je. A se je, nasprotno, ponovno zatekel k zvezi borcev, militantni organizaciji, katere prejšnji predsednik (Ivan Dolničar) je 9. maja 1945 na dvorišču rodne hiše s pištolo pokončal lastnega brata Petra. Tako Danilo Türk kot Uroš Urbas to vesta, a ju ne moti. Razen pod pogojem, da se ne motijo oni, ampak mi. Je torej zagrešiti Hudo Jamo ali na dvorišču rodne hiše pokončati svojega brata »spoštljivo« in »razumno« dejanje. Mnogi očitno še danes razmišljajo tako.
Nekdanji Jurčičev nagrajenec sicer opravlja pomembno delo: s promocijo Boruta Pahorja včeraj in Danila Türka danes ustvarja možnosti za uresničitev idealnega scenarija tranzicijske nomenklature – imeti oba v drugem krogu. Kdo od njiju je potem izvoljen, je vseeno: oba jim pripadata s telesom in dušo od nekdaj.
Slovenska trda linija se od osamosvojitve naprej ni nič zmehčala, nasprotno: obvladuje vse več prostora in vse več škode dela celotni skupnosti. Slovenija namreč ostaja partijska ne-država: tvorba, ki ne deluje, v kateri so pojmi pomešani, bolje postavljeni na glavo, kjer je prav narobe in narobe prav. Kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info-TV. Kot nekakšen deus ex machina mora vrhovno sodišče poseči v zgodbo, da je novinar spuščen na prostost. Ne ve se, koga bodo zaprli naslednjič.
Ogledalo nam kot v času, ko so vladali komunisti, držijo v tujini. Tuji mediji, tuje bonitetne agencije, tuji visoko uvrščeni politiki, vsi nam sporočajo, da je z našo mentaliteto nekaj kritično napak. A mi se utapljamo v prevarah, vsak dan rajši jih kupujemo. Vsak dan smo manj pametni in vsak dan nas manj tudi je v smislu natalitete, gospodarske moči, življenjskega standarda, predvsem pa priložnosti za boljšo prihodnost.
Res je pomembno, da bo Danilo Türk spet dobil podporo zveze borcev.