Koncert obeh organizira ista agencija, Eventim. Plakati za koncert vdove vojnega zločinca in udbovskega likvidatorja Željka Ražnatovića visijo povsod, Thomsonovih pa ni videti. Še več, v Sloveniji teče kampanja, da se koncert prepove ali bojkotira.
Daleč najbolj sporna bi morala biti Ceca Ražnatović. Kampanja zoper njo bi se imela na kaj opreti. Njen mož je bil najprej likvidator Udbe, ki ga je za posel pridobil Stane Dolanc. Opravljal je najbolj umazana dela med jugoslovansko emigracijo. Ko je SFRJ razpadla, je spet sejal teror po Hrvaški in Bosni. Na Hrvaškem se je tudi specializiral za pobijanje civilistov. Težko, da je v drugi polovici in ob koncu 20. stoletja na tem prostoru obstajala bolj negativna osebnost kot on. V primerjavi z njim je tudi Vojislav Šešelj prava maza.
A ker je vse v Sloveniji postavljeno na glavo, ne poteka kampanja zoper Ražnatovićevo, temveč proti človeku, ki je branil svojo domovino v trenutkih, ko so jo ogrožali prav taki, kot je bil soprog omenjene. Tako je Thompson prišel v zgodovino. A najhuje je, da kampanja zoper njega poteka pod okriljem boja zoper nacionalizem in »ustaštvo«. Vodijo jo tisti, ki se v slovenski javnosti sicer redno deklarirajo kot antifašisti – hkrati pa poudarjajo svojo privrženost »idealom« nekdanje SFRJ in titoizmu. Odkrito koketirajo s komunizmom in njegovimi simboli. So tudi podporniki raznih borčevskih organizacij in čvrsto stojijo na strani partizanskega gibanja. Nekaterim je danes blizu celo Josip Visarionovič.
Ker so v Sloveniji uzurpirali večino javnega mnenja, se nasprotni glasovi težko uveljavijo. Predvsem tisti, ki bi povedali resnico. A ta izhaja iz Črne knjige komunizma, točneje iz njenega uvodnika. Zakaj? Črna knjiga komunizma je zbudila tolikšno pozornost predvsem zaradi uvodnika Stéphana Courtoisa, natančneje zaradi enega stavka, ki je ustaljeno interpretacijo vsega, kar pojmujemo kot teror polpreteklosti, temeljito zatreslo, če ne postavilo na glavo. Stavek se glasi: »Genocid nad pripadniki drugega družbenega razreda je enak genocidu nad pripadniki druge rase. Smrt od lakote, ki doleti otroka v Ukrajini, ko Stalin namerno sproži uničujoče gladovanje, se v svoji usodnosti ne razlikuje od smrti židovskega otroka, ki v varšavskem getu umre zato, ker Nemci preprečijo dostop slehernega živeža vanj.«
Svet, v katerem se je oblikovalo človeštvo v drugi polovici 20. stoletja, teh spoznanj ni hotel upoštevati. Vzgojeni smo bili, da so bili komunisti pozitivni, nacisti pa negativni. Nacisti so seveda bili negativni, a prav toliko kot komunisti, saj so se učili od njih. V Jugoslaviji je bilo to še posebej poudarjeno.
Če pogledamo samo ustaštvo, nas bo presenetilo, s kom so pripadniki tega gibanja pred vojno najbolje sodelovali, in s kakšnim namenom. Citat je iz ene najbolj znanih knjig o zločinskem fenomenu »Josip Broz«: »Zaradi skupne želje po razdelitvi države so jugoslovanski komunisti vzdrževali tesne vezi z ustaši. Milovan Đilas to potrjuje v svojih Revolucionarjevih spominih: ʻInstinktivno smo čutili, da lahko dejanja ustašev pomagajo uresničiti tudi naš cilj: razgradnjo Jugoslavije.ʼ Proleter, uradno glasilo centralnega komiteja partije, je decembra 1923 zapisal, da je dolžnost vseh komunističnih organizacij in vsakega komunista, da pomaga ustaškemu gibanju. Pavelić je na sodiščih pogosto branil komuniste. Komunisti in ustaši so se občasno znašli v istih zaporih. Nastajala so prijateljstva« (Peter Batty, Titova velika prevara - Kako je Tito zavajal Churchilla, NO, Inštitut Karantanija, Ljubljana, 2015, str. 13.). Pa tudi: »Partijsko vodstvo je utrdilo stike z ustaši, v katerih je videlo naravnega zaveznika v revolucionarnem boju. Razpečevali so letake, ki so jih hvalili kot narodne revolucionarje in hrvaške domoljube. Obljubljali so jim solidarnost v njihovem boju« (Peter Batty, Titova velika prevara, str. 15).
Tu se kaže, da so komunisti nasprotovali Jugoslaviji vse do trenutka, ko je niso s silo osvojili. Potem so štirideset let govorili o bratstvu in enotnosti in kaznovali vsakega, ki bi razmišljal, kot so razmišljali oni pred 2. svetovno vojno. Vmes so za pobijanje tistih, ki so razmišljali drugače, nanovačili kriminalce najslabše sorte (Ražnatovića). Kakšni anti-fašisti so bili, pove dejstvo, da so se povezovali s fašističnimi oblastmi Hitlerja, Mussolinija (italijanski fašisti so oborožili slovenske partizane) in drugimi. In Jasenovac, ki ga Thomsonu tolikanj očitajo: v njem je bilo največ zaprtih protiustaških in antikomunističnih Hrvatov, po vojni pa je služil Titu za likvidacijo hrvaških antikomunistov (tudi ustašev) ter obračun z informbirojem.
Stevo Krajačić, eden največjih Titovih likvidatorjev (načelnik Ozne za Hrvaško) je leta 1966 ob slovesnosti v Jasenovcu srbski delegaciji rekel: »Marš, četniki, ven! Tukaj počivajo pošteni Hrvati. Ta logor smo zgradili za vas Srbe, za četnike in cigane. Premalo smo vas tukaj pobili!« (dokumentarec Titova soba tajni II).
Poleg neposrednega sporočila je tu tudi posredno: titoistična oblast je vedela, da je v Jasenovcu umrlo največ Hrvatov, Srbov pa bistveno manj: premalo, kot se je izrazil Titov likvidator. Jasenovac je deloval vse do leta 1950. Kot rečeno, so mnoge žrtve umrle, ko ni bilo druge svetovne vojne nikjer več. A to je zgodovina, ki se je nismo smeli učiti.
V primerjavi s komunisti, ki jim je vselej šlo zgolj za oblast in so bili zanjo pripravljeni paktirati tudi s hudičem, je Thomsonovo sporočilo veliko manj dvoumno: zraslo je v razmerah najhujše agresije na Hrvaško v njeni zgodovini, utrdilo se je v domovinski vojni in se oprlo na zgodovinski steber hrvaštva, na njegovo izročilo in vero. Na ta način predstavlja obrambo civilizacije pred barbari: tudi pred tistimi, ki so v imenu Udbe ubijali po inozemstvu in katerih soproge prihajajo na isti dan prepevat v Slovenijo.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.
