Srečuješ znance, in če ti je sreča mila, naletiš tu in tam tudi na koga, ki ti je bližje kot večina iz množice. Stisk dveh desnic, poleti nekaj prijaznih misli in srečajo se, rekli bi svetleči, veseli, optimistični pogledi. Žal z napako. Nekje globoko v tebi zveni, kakor nadležen komar v poletnem večeru, opozorilo, ki ti ga pošilja vedno čuječa, z leti tudi vedno močnejša in brezobzirna pamet: nekaj je narobe, nekaj ni v redu! Bolj pozoren pogled hitro odkrije, da se v sogovornikovih očeh skriva pritajen, zamolkel odsev notranje stiske, morda skepse, morda strahu. Neprijetno in moteče. Še stisk roke in obvezno, trenutku podrejeno voščilo, potem pa spet potopitev v brezimeno množico.
Od malih nog sem imel rad božič. Morda zato, ker je bil tedaj prepovedan in brez vsakega zunanjega blišča, zato pa toliko bolj mističen in obrnjen navznoter, v srce, dušo. In potem tiste skrite priprave na sam božični večer, notranje veselje in vznesenost, ko so zagorele svečke na skromnih, pretihotapljenih božičnih smrekicah, ko je po starem običaju zadišalo po kadilu, ko je zatrepetala v zraku bolj ali manj uglašena Sveta noč in so otroški prsti komaj čakali, da dobijo dovoljenje in planejo po z ljubeznijo zavitih, bolj ali manj skromnih darilih. In vedno se je pojavil tudi trenutek, ko so v misli priplavale jasne podobe obrazov tistih, ki so se poslovili, ali tistih, s katerimi si se pogosto v mislih pogovarjal in jih imel rad, toda živeli so na drugem koncu sveta in bili nedosegljivi.
In naslednje jutro krmežljavih oči in z občutkom nedoločljive nelagodnosti, a obenem tudi občutkom tihega zmagoslavja nad tistimi, ki so nam zapovedano kratili starodavno pravico do praznovanja božiča, naravnost v šolo, med sošolke in sošolce, kjer pa je čakalo presenečenje. Morda eden, dva, trije lepo prespani in začudeno sprašujočih pogledov! Vsi drugi pa zaspani, nekoliko poduhovljeni, a nenavadno dobre volje in srečni. Tudi večinoma tisti iz domov tedaj družbeno zelo pomembnih staršev razvpitih priimkov, kjer je božično drevo moralo stati skrito, nekje v skozi okna nevidnem kotu 'prijazno' olastninjenega bivališča. Takrat sem samo slutil, ker sem bil premlad, danes takratno zagonetko razumem v celoti! Leta pač!
In prihajali so. Vsako leto. Božič za božičem, a kakor čas, ta neskončni perverzni sopotnik Usode, spreminja podobo sveta, spreminja človeške navade in spotoma briše te stare, otroške spomine, tako rastejo razlike med nami ljudmi, ustvarja se današnja podoba božiča, ki bi jo vsekakor morali čim prej preimenovati. Jaz mu že dolgo pravim: svetovna trgovska veselica! Božič danes? Kot praznik? Za večino le še beseda, sramežljivo opravičilo potrošniške razuzdanosti in veselja nad dela prostimi dnevi. Intimnost doživetja božiča? Še vedno je tu, še vedno obstaja, to čutim in vem! Vendar vedno bolj skrita, skoro sramežljivo pojavna, skromna, čedalje bolj nujno zlo spoštovanja tradicije naših prednikov, skoraj le še krinka čedalje očitnejši resnici. Ampak prav tu se skriva srž tega praznika, tu se skriva tista intimna notranja duša vsakega naroda, ki nekaj da nase in na svoje korenine, ki se samospoštuje skoro bolj, kot ga spoštujejo drugi. Si upamo stopiti pred ogledalo?
Narod, ki ni sposoben obračunati s svojo preteklostjo, pokopati svoje mrtve na dostojen in predvsem dostojanstven način, in tako razbremeniti svoj največji up, mladino današnjega in jutrišnjega dne, prekletega bremena razkola.
Narod, ki se, razen pogumnih in spoštujočih posameznikov, ne zaveda in noče zavedati svoje mogočne zgodovine ali pa ta spomin zavestno skriva in odriva v pozabo! Narod, ki ni sposoben obračunati s svojo preteklostjo, pokopati svoje mrtve na dostojen in predvsem dostojanstven način in tako razbremeniti svoj največji up, mladino današnjega in jutrišnjega dne, prekletega bremena razkola.
Narod, ki se očitno čedalje bolj sramuje biti narod in mu je nerodno ponosno kadarkoli in kjerkoli izreči: Slovenec sem! Narod, ki nekritično in nespoštljivo načenja svoj jezik, svojo identiteto, svoje največje bogastvo! Narod, ki brezsramno čedalje intenzivneje ruši vse tradicionalne moralne norme prednikov in v medsebojne odnose postavlja neka nova pravila igre, seveda po meri najbolj penetrantnih, brezsramnih, lakomnih in brezobzirnih 'špic' iz vrst izbrancev.
Narod, ki nebrzdano slavi zlato tele in se mu globoko klanja, ker je to splošno sprejet trend in rezultat na bančnem računu glavno merilo uspešnosti v družbi, pri čemer ni pomembno, koliko revnih, lačnih, ponižanih, odrinjenih na socialni na rob, taka, prevladujoča družbena miselnost zahteva! Nekritična toleranca na vsakem koraku ali pravilo današnjega časa! Narod, ki v lastni mladini ne vidi svojega uspeha in svoje poti naprej, pač pa odmahne z roko in narejeno zaskrbljeno reče: Se bodo že znašli, glavno, da je moja rit na toplem! Narod, ki ne spoštuje in ne ceni svojih ostarelih, kajti kako brezplodno je izgubljati čas z njimi in zanje!
Črne misli? Ne, zmerni optimizem, ki ga sicer klestijo vsakdanje izkušnje. Le samoizpraševanje lastnih misli ob opazovanju trenutnih dogajanj, začinjeno z rahlo nostalgijo po nekaterih res lepih trenutkih, preživetih v preteklosti, zavedajoč se, da se vse spreminja in nič ni večno! Bolj kot črne misli je na mestu beseda: strah! Strah, povsem nedoločljiv in pritajen. Strah pred jutrišnjim dnem, pojutrišnjem tednom, mesecem, letom. Kam gre. Slovenija? Kam gre celoten planet?
Gotovo se sprašujete, kako bom po vsem povedanem preživel letošnji božični večer? Naj vas ne začudi preveč. Natanko tako kot vsa leta doslej, globoko spoštujoč družinsko tradicijo in izročilo mojih prednikov. Toliko bolj, ker me obvezuje moralna dolžnost do mojih vnukov, na katere vsekakor velja prenesti kar največ lastnih dobrih izkušenj in spoznanj, čeprav bodo pot skozi svoja življenja morali prehoditi povsem samostojno in zapitek nabiranja izkušenj morali plačati sami!
Pravi čar in poslanstvo božiča kot tradicionalnega slovenskega družinskega praznika je ravno v tem prenosu veličastne tradicije na mlade. To pravico in dolžnost moramo ohraniti in ohranjati brezkompromisno vsi. ne oziraje se na serijske vsakodnevne neumnosti in kriminalne svinjarije, ki jih še vedno in vedno znova nekaznovano počenjajo posamezniki. Tisti, ki imajo razkošje teh eskapad za svoj privilegij in poleg tega eklatantno čutijo svojo enkratno poklicanost, skoraj dolžnost voditi ljudstvo, kar ob tako butasto ponižnem in skoro do popolne inertnosti zastrašenem narodu, kot smo Slovenci, ni posebno zahtevna naloga!
Sicer pa srečen in presrečen narod v svoji nekritični samozadostnosti, ki ima svojega Frana in kot svetal vzor vseh vzorov njegove enkratne Butalce! Problem so Tepanjci, zviti in prekanjeni, in tisti drugi iz vrst Butalcev, ki vedno manj sramežljivo in bogaboječe skrivajo svojo zgodovinsko obremenjeno, lakajsko tepanjsko dušo in s tem vse tisto, kar za narodov, a predvsem lastni blagor, taka duša nosi s seboj! Tepanjska duša pač!
Prijeten božič in vse dobro vsem!