Vendar to ni kar tako: trik eksperimenta je vložen v dušo samoupravnega socializma, tak ni Pahorjeva, temveč Kardeljeva iznajdba. Razrešeni predsednik vlade je samo ponovil vajo. Za eksperimente prvega teoretika Pahorjeve stranke je stvarnost samo model, ki ga je treba le – v pravilni optiki seveda – navleči na samoupravno kopito, pa bo nastal marksistični preskok v kvaliteti. Na koncu te akrobatike je idealno stanje brezrazredne družbe, ki ga ni še nihče dočakal, najmanj Kardelj, še manj ga bo Pahor.
Pahorjev odnos do stvarnosti je bil tako neobvezujoč: temeljil je na istem mehanizmu kot Kardeljeve »teorije«, na sofizmih in breztežnem premetavanju jezika v ustih, ustvarjanju besed in njihovih zvez, predenju stavkov v ništrcev kokon. Kot Kardelj je tudi Pahor ves čas nekaj reformiral, ustvarjal umetna pojasnjevalna vesolja dodatne logike (rekviziti, skonstruirani iz cestnoprometne signalizacije, t. i. semaforji) in na vse kriplje sporočal narodu nekaj – česar dobro ni razumel niti on, kaj šele zmedeno ljudstvo.
Pahorja je odnesla tudi »samoupravna« dialektika, ki je spet dika komunistične zgodbe. Noben totalitarni sistem namreč ni poznal ravsa v svojih vrstah. Hitler in Mussolini sta nastopala s strnjeno četo, kar seže spomin v preteklost, se noben samodržec ni otepal disidence v lastni hiši. Partijska baraka pa je bila najbolj dovzetna prav za – te vrste prepih. Najprej manjševiki proti boljševikom, potem Trocki, nato Stalinova sumničenja in čistke, nadalje španska državljanska vojna, v kateri so rdeče frakcije kruto obračunavale same med sabo. Tita še ni prineslo dobro na oblast, ko je že nastal informbiro. Ta še ni dobro izzvenel, a so že čistili đilasovce, potem Rankovićevo gardo: zaporov še niso spraznili in Golega otoka ohladili, ko so že vanje tlačili srbske, hrvaške ter druge liberalce in nacionaliste. V Sloveniji je moral odstopiti Kavčič, slabo desetletje potem so se udarili »stari in mladi« na domačem dvorišču: šli so Popit, Dolanc, Mitja Ribičič in drugi, prišli Kučan, Ciril Ribičič, Milan Balažic itd.
Da se niso še ti (s kom pomerili) je poskrbela demokracija. Ta je zdržala dolgo, dvajset let se je kopičila silna moč, da je naposled eksplodirala prejšnji torek. Zunanji opazovalci so bili enotnega mnenja: Boruta je odnesla gromozanska jeza koalicijskih partnerjev; partijska generacija se je sicer zamenjala, vroča kri pa se je dedovala in prenesla v podmladek – kdor zato misli, da bo ta ali kakšen prihodnji parlament s podobno večino reformkomunističnih glasov lahko sploh deloval, se je zmotil. Vnovična izvolitev današnji podobne večine bi že po definiciji pomenila zasnutek državljanske vojne z nepredvidenimi posledicami, toliko se je Kardeljevim dedičem z republiko Slovenijo – to je sedaj bolj vidno kot kadarkoli – že uspelo poenačiti. Razbiti mišljenjski vzorec, država, to smo mi, to bo ena poglavitnih nalog vsakogar, ki bo moral z asketsko izčrpnostjo postavljati vse na novo.
Eksperimenti in partijske čistke so nas zelo veliko stali. Slovenija bi današnjih problemov ne poznala, če bi ne imeli t. i. mehkega prehoda, kjer je Miloševićev nacionalsocializem ustvaril plodno podlago za preoblikovanje slovenske zveze komunistov v »stranko demokratične prenove«. S to prevaro se je partijska država (in njene slabosti) obdržala pri življenju do danes: v tem se razlikujemo od Češke, Slovaške, baltskih držav, kjer se je totalitarni sistem zlomil naenkrat. Drugi eksperiment: Kardelj-Bakarićev dogovor glede meje v Istri in Titovo sprejetje Londonskega memoranduma sta nas oškodovala za integralni status morske države. In tu se velja vnovič zamisliti, kateri del Pahorjevih »reform« je mogoče popraviti v primernem času in katerega bo težko, če sploh kdaj.
Težko bo tistega, ki je najbolj usoden in sega najdlje. Komunisti so na oblast prišli s silo, z enkratnim udarcem. Internacionala obljublja novi svet na (eksperimentalni) mah. Podrli bomo, razbili, ubili, napravili na novo. Z enako metodo se je tudi Borut Pahor lotil reševanja gordijskega vozla obmorskega statusa slovenske države. Hotel je presekati problem in v hipu priti do rešitve. Nad to dialektiko je bil sam očaran, najpomembnejši dan na tej poti (podpis arbitraže novembra 2009) je označil kot »fantastičen«.
Vendar stvari še zdaleč niso tako enostavne. Slovenija je na poti dvema konkurentoma za jadranski prostor: eden je Italija, drugi Hrvaška. Oboji želijo z zaporo dostopa do mednarodnih voda uničiti Koper, s tem pa izriniti Slovenijo iz konkurence. Pristanišče je še toliko bolj moteče, ker drugače od tekmecev (Trsta in Reke) zaradi aluvialnih nanosov premore velik potencial za širjenje v zaledje. Drugi mesti tega nimata: stiskata se pod pečino.
Pahor je gladko nasedel ponujeni pasti; dodaten dokaz ponuja tržaški Piccolo od sobote, 17. septembra. Pišejo o skorajšnjem začetku gradnje železnice med Koprom in Trstom. Slovenska vlada je navdušena, poročajo. Gradnja je logična, navdušenje malo manj: iz umirajočega Kopra nameravajo Italijani v prihodnjem desetletju pobrati še tisti tovor, ki bi sicer romal čez Divačo naprej v Evropo.
Iz pameti žamet, uči slovenski pregovor. V arzenalu vseh orožij je Kardelju in njegovim zmanjkalo prav to. Zato so propadli. V isti koš je šlo še marsikaj, kar je spregledalo prvo zakonitost, veljavno od začetka evolucije bitja, ki sliši na ime misleči človek. Borut Pahor ni bil izjema.