Podatki z Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v zvezi s tem, da Slovenija glede na število prebivalcev med vsemi evropskimi državami daleč prednjači pri obsodbah za kršenje človekovih pravic, niso presenetljivi. Tisti, ki vsaj s kančkom kritičnosti spremljajo razvoj slovenskega sodstva (tožilstvo je na podobno nizki ravni), so se lahko že mnogokrat prepričali, da so kršitve človekovih pravic pri delu slovenskih sodnikov oziroma sodnic tako rekoč vsakdanji pojav in da jim zanje nikomur od njih ni treba odgovarjati, kaj šele da bi izgubili trajno sodniško funkcijo in s tem varen socialni pristan.
Znova smo bili priča že velikokrat videnemu: namesto da bi Branko Masleša nemudoma odstopil s položaja predsednika vrhovnega sodišča (kar bi moral brez dvoma storiti že po svojem grobem kršenju človekovih pravic v zadevi Patria, kar je enoglasno ugotovilo ustavno sodišče), se na vrhovnem sodišču spet sprenevedajo. Krivdo valijo na slabo premišljeno reformo sodstva sredi devetdesetih in se hvalijo, da je stanje boljše, odkar smo pred devetimi leti spremenili zakonodajo in lahko žrtve dolgotrajnih sodnih postopkov do odškodnine pridejo že pred našimi sodišči. Toda to je le pesek v oči – ta postopek je bolj dolgotrajen in dražji kot tisti pred ESČP, poleg vsega se stranke celo bojijo nastopiti zoper nedelo sodnikov, ker se bojijo njihovega maščevanja ob pisanju sodb.
Pri tem sojenje v nerazumno dolgem roku še zdaleč ni edina kršitev človekovih pravic, ki jih povzročajo slovenski sodniki, in se zadeve znajdejo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Tu so še kršitve pravice do družinskega življenja (onemogočanje stikov med otroki in starši), kršitve pravice do poštenega sojenja in sodnega postopka tako v civilnih kot v kazenskih postopkih, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kršitve pravice do zasebne lastnine, kršitve prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja … Gotovo se pozna tudi, da spadamo med nekdanje komunistične države, kjer so se človekove pravice in temeljne svoboščine desetletja sistematično kršile. »Tradicija«, ki se je žal ne morejo otresti mnogi sedanji sodniki, konec koncev je najvidnejši primer tega ravno Masleša. Ta je na položaju predsednika vrhovnega sodišča celo zlorabil sodstvo za obračun z vodjo opozicije, kar je v zahodnih demokracijah nekaj nepredstavljivega. Na žalost Masleša v sodstvu ni eksces, pač pa stanje stvari.