Po zadnji dejansko od Evropske unije ukazani dokapitalizaciji NLB, ostaja grenak priokus. Verjetno so še zadnji zagovorniki nacionalnega interesa v bančništvu dojeli, da NLB ni dragulj v slovenski kroni, pač pa kvečjemu mlinski kamen okoli vratu. Čeprav je sedanja vlada v koalicijski pogodbi napovedala, da bo država v bankah ohranila le kontrolni delež 25 odstotkov in eno delnico, postaja jasno, da bo izvedba tega zelo draga. Ne zato, ker je ne bi hoteli prodati tujim lastnikom (domačih s potrebnim kapitalom tako ali tako ni), pač pa, ker ni kupcev za slabe banke.
Tudi drugi največji lastnik NLB, belgijski KBC, se je v zadnjem hipu umaknil, njegov predvideni vložek v višini 61 milijona evrov sta morala vplačati KAD in SOD. Preostalih 320 milijonov je že prej zagotovila država s hibridnim posojilom tako, da je država za dokapitalizacijo izdala pogojno zamenljive obveznice, ki se bodo spremenile v delnice, če bo temeljni kapital NLB upadel pod sedem odstotkov, če bo torej banka v še slabšem položaju. Posojilo banki seveda ne gre iz proračuna, vanj so spremenili depoziti države v banki, s čimer jo ohranjajo nad vodo.
Minister za finance Janez Šušteršič nam je še enkrat nalil čistega vina in napovedal ustanovitev Slovenskega državnega holdinga, v katerega bi med drugim prenesli slabe bančne terjatve državnih bank, ki jih je samo v NLB za vsaj tri milijarde evrov. Na koncu bomo tako za enormno politično kreditiranje v NLB, NKBM in Abanki Vipa, kjer je država največji lastnik (v NLB in NKBM nadpolovični), kot smo tudi predvideli, plačali davkoplačevalci. Nobena večerja oziroma slab kredit ni zastonj. NLB, NKBM in Abanka Vipa so imele lani skupaj skoraj pol milijarde izgube na račun slabitev zaradi slabih kreditov.
Dobili smo odgovor na vprašanje, kdo je sploh pripravljen kupiti NLB v takšnem stanju, kot je zdaj: nihče. Kvečjemu očiščeno, toda pri tem je ne bi morali očistiti le slabih kreditov, pač pa tudi slabih menedžerjev. Čeprav puščice po navadi letijo zgolj v uprave, se resnične gnojne bule skrivajo v srednjem menedžmentu, ki ni bil skozi desetletja kadriran po kriterijih strokovnosti, ampak klientelizma, korupcije, udbovskih in tranzicijskih navez. Tu je treba iskati množico odlično plačanih zajedavcev, ki ne delajo v korist »lastne« banke, države in predvsem srednjih ter majhnih zasebnih podjetij, temveč ozkih političnokapitalskih krogov. Kot državljan te države se ob dogajanju v zvezi z NLB ne čutim le oškodovanega. Sram me je namesto tistih, ki bi se res morali sramovati.