V petek so v Pragi slovesno pokopali enega največjih borcev za človekove pravice Vaclava Havla. Bil je ikona odporniškega gibanja zoper komunistični režim, akter praške pomladi leta 1968, ki so jo sovjetski tanki brutalno zatrli. Po tem so Havlu prepovedali opravljati delo dramatika in gledališkega direktorja. Leta 1977 je postal soavtor manifesta človekovih pravic, Listine 77, ki je zaznamovala začetek opozicijskega gibanja na Češkoslovaškem, zaradi česar so ga komunisti štirikrat zaprli, v češkoslovaških komunističnih zaporih je preživel čas od 1979 do 1983.
V žametni revoluciji leta 1989 so Čehi in Slovaki dokončno z množičnimi protesti odplavili osovraženi režim, Havel je postal vodja gibanja in še istega leta so ga izvolili za predsednika Češkoslovaške. Država je kasneje razpadla na Češko in Slovaško, Havel je bil dvakrat izvoljen za predsednika Češke, ki jo je v letih od 1993 do 2003 popeljal na pot demokracije in tržne ekonomije. Po vsem svetu je slovel kot zagovornik človekovih pravic, po koncu predsednikovanja je spodbujal kubanske in kitajske upornike, demokratično opozicijo v Belorusiji (Kučan se ni sestajal z beloruskimi oporečniki, pač pa z diktatorjem Lukašenkom) in gibanje zoper avtokrata Putina v Rusiji. Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, ni je dobil, lahko zapišemo po krivici.
Na Havlov pogreb sta prišla tudi slovenski predsednik Danilo Türk in bivši predsednik Milan Kučan. Redkokdaj imamo priložnost videti tako ostro ločnico med tistim, za kar se predstavljata, in tistim, kar dejansko sta. V letih, ko je Havel v komunističnih zaporih zaradi boja za demokracijo izgubljal leta in zdravje, je bil Kučan eden od nosilcev komunističnega režima v Sloveniji. Skoraj ni funkcije, ki mu je niso zaupali, po lestvici tovarišev se je dvigal vztrajno in premočrtno do šefa slovenskih komunistov, do konca režima je bil trdorokec. Nato se je hitro in spretno navidezno preobrazil v demokrata, volivci so ga 1990. izvolili za predsednika predsedstva RS in nato še dvakrat za predsednika.
Havel je Češko vodil v demokracijo in tržno ekonomijo, Kučan je v Sloveniji še naprej vztrajal pri totalitarnem projektu preobrazbe slovenskega narodnega značaja še iz časa revolucije. Zato smo dobili državo po njegovi meri: pajdaški koruptivno-klientelistični kapitalizem, ki ga pooseblja njegov sedanji izbranec Zoran Janković, za katerega Kučan pravi, da je »človek, ki je pokazal socialno ozaveščenost in solidarnost«. S tem ni povedal nič resničnega, res pa veliko o sebi.