Prizadevnost ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija v Sloveniji ni presegla njegove funkcije diplomata v prijateljski državi. Med vrsticami njegove zavzetosti in želje, da bi se oblikovala vladna koalicija, ki bi pomenila večino, če ne vseh Slovencev, so odkrili zaznali antipatijo do Jankovića na čelu vlade. Slednji res ne ustreza figuri, ki bi »premostila razlike med desnico in levico«, kot si želi ameriški veleposlanik, toda enako z vidika nasprotnega političnega brega velja tudi za Janšo. Seveda je hkrati jasno, da je gospodarski program SDS, ki je za odpiranje Slovenije tujim investitorjem, Američanom veliko bližji od državnega kapitalizma in protekcionizma, kakršnega je napovedal Janković. Še večja razlika s stališča ZDA v korist Janši je njegov odnos do zavez Slovenije v Natu in njegovih zavezništev med voditelji v Evropski uniji. Jankovićeva zavezništva so usmerjena na vzhod in jug.
Korenine posebne živčnosti slovenske levice do Mussomelija so v večjem odporu do ameriške državne politike, ki se kaže predvsem pri odnosu prevladujočih medijev. Nekdanji ameriški veleposlanik Johnny Young je ugotovil, da so mediji v Sloveniji levo usmerjeni, da ni niti enega konservativnega dnevnika in da so novinarji večinoma usmerjeni protiameriško in protinatovsko.
Stanovnikov izbruh zoper »svetovnega hegemona« in omenjanje hlapčevstva ter kolaboracije v zvezi s pogovori predsednikov strank z Mussomelijev sodi v čas, ko so v letih po drugi svetovni vojni komunisti ljudi zapirali zaradi domnevne »kolaboracije« z zahodnim svetom. Tudi v kasnejših desetletjih so jugoslovanski in slovenski oblastniki Jugoslavijo umestili kot eno najpomembnejših članic gibanja neuvrščenih, ki naj bi pomenilo tretjo pot med obema blokoma; šlo je zavezništvo Nata z ZDA v glavni vlogi in Varšavskega pakta z vodilno Sovjetsko zvezo. Dejansko je šlo za blok demokratičnih držav in blok komunističnih diktatur. Čeprav so nam skušali v Jugoslaviji dopovedati, da smo nekje vmes, smo v resnici sodili v blok komunističnih diktatur, ki so imele vedno vsaj odklonilni, če ne celo sovražni odnos do ZDA. To sem imel osebno priložnost izkusiti v JLA.
Danilo Türk in Milan Kučan sta človeka iz prej opisanega jugoslovanskega miselnega vzorca. Zato niti ni presenetljivo, da sta ob Stanovnikovem dražgoškem vpitju zoper Američane skupaj z navdušeno množico nekdanjih zvestih partijcev in njihovih potomcev tudi onadva ploskala.