Zgodba v tej številki Reporterja o tem, da so na višjem sodišču v Ljubljani oprostili stečajnega upravitelja Braneta Goršeta, ki je dokazano naklepno oškodoval upnike HKS Sicure v stečaju in z njihovim denarjem omogočil veliko premoženjsko korist svojemu pajdašu, je grozljiva, toda žal ne popolnoma presenetljiva.
Najprej beseda ali dve o tem, da »moramo sodbe sodišč spoštovati«, sploh tiste pravnomočne. Popolna neumnost. Če je sodba neutemeljena, oprostilna za poslovnega škodljivca Goršeta, je to nekaj najbolj neutemeljenega, kar si lahko predstavljamo, zato ni vredna nikakršnega spoštovanja. Zasluži si ostro kritiko, pravzaprav si jo zaslužijo sodniki Alijana Ravnik, Stanka Živič in Mitja Šinkovec. Žal se temu lahko zgolj podredimo, v tem se kaže izredno velika moč sodnikov, ki se skušajo v javnosti pogosto prikazati kot veja oblasti, katero se nenehno neupravičeno napada. Resnica je drugačna: čeprav drugi dve veji oblasti, vlado in parlament, kar naprej kritizirajo, so politiki vsaj zamenljivi na demokratičnih volitvah.
Sodniki imajo trajni mandat in lahko praviloma zagrešijo neverjetne napake, zmote, ne delajo, slabo delajo, nekateri bi rekli celo, da so skorumpirani, pa jim nihče ne more popolnoma nič. Njihova samokontrola je tako redko sito, da se na njem ne zatakne skoraj nihče, da nekoga zaradi nesposobnosti in nedela odslovijo iz sodništva, je mali čudež. Tudi zaradi Goršeta in sodnikov, kot so omenjeni, je Slovenija v gospodarski krizi, saj so upniki, ki bi bili v ustaljenih demokratičnih državah z delujočim pravnim redom poplačani pošteno in v razumnem času, goljufi pa za zapahi, vedno znova opeharjeni. Kjer ni delujočega pravosodja, ni mogoče pričakovati delujočega gospodarstva, posebej pa ne podjetništva. Da o tujih investitorjih ne govorimo.
Prav o tem razlaga v našem intervjuju ustavni sodnik Jan Zobec, eden redkih iz sodstva (kot sodnik je na različnih stopnjah rednih sodiščih sodil 26 let), ki mu zna naliti čistega vina. Težava slovenskega sodstva je uradniška miselnost, laično rečeno črkobralstvo, pravi Zobec. Lahko dodamo še, da je značilnost slovenskega sodstva neskončna zaverovanost vase in pomanjkanje samokritike. Najhuje pa je, da se vzorci znotraj njega reproducirajo, najboljši pravniki nočejo vstopiti v sodni sistem ali pa vanj niso pripuščeni. Tudi razlogi za izrazito feminizacijo sodniške funkcije zbujajo skrb – del sodnic v tej funkciji ne vidi odgovornosti za izvajanje oblasti, pač pa predvsem varno in do družinskega življenja prijazno zaposlitev. In smo spet pri uradniškem črkobralstvu.