V Pozitivni Sloveniji in v strani Socialnih demokratov imajo zelo dobre razloge, zakaj so ostro zoper Slovenski državni holding, ki bo ob upravljanju državnega premoženja skrbel tudi za pripravo strategije za umik države iz gospodarstva, torej prodajo državnih deležev v družbah tujim lastnikom. Zakaj ne domačim? Ker jih preprosto ni oziroma nimajo kapitala, ki ga Slovenija tako krvavo potrebuje in smo se ga tako uspešno branili za zaščito »nacionalnih interesov«.
Zoran Janković pravi, da so proti prodaji državnega premoženja, kajti z dosedanjim delovanjem so dokazali, da je lahko podjetje ob pravem vodstvu dobro, tudi če je država lastnik. Pri PS in SD svarijo pred razprodajo državnega premoženja in navajajo pravljične številke, da naj bi bilo vredno še 12 ali 13 milijard evrov. Gospodje, na trgu ni vredno niti polovico te vsote prav zaradi pajdaškega kapitalizma, ki ste se ga šli.
Če ne bi bilo tako, Zoran Janković nikoli ne bi vodil Mercatorja (izjava Toneta Ropa »politika te je nastavila, jaz sem te nastavil«) in pri tem ne bi mogel privilegirati svojega družinskega podjetja Electe, ki je za Mercator pod neverjetno ugodnimi pogoji gradila trgovske centre. Prav tako podjetje Volos njegovega sina Jureta za Mercator nikoli ne bi uvažalo smokijev in keksov znamke Jaffa iz Srbije. Volos je bil ustanovljen v času, ko je Mercator vodil Janković in je imel 99 odstotkov prometa z »očetovo« družbo. Brez pajdaškega kapitalizma odvetniška pisarna Mira Senice v zadnjih nekaj letih pri Mercatorju ne bi zaslužila sedem milijonov evrov za svoje odvetniške storitve in za prodajo stavbe v Ljubljani.
Prav tako ne bi mogli biti brez pajdaškega kapitalizma tako dolgo na jaslih podjetij v državni lasti abonirani Mile Šetinc, Franci Zavrl, Drago Isajlović, Janez Zemljarič, Leonard Peklar, Ivan Zidar, Dušan Črnigoj, Hilda Tovšak in še stotine drugih. Ti ljudje imajo (ali so imeli) z zgodbo o nacionalnem interesu v gospodarstvu povsem zasebne interese. S privatizacijo državnega premoženja bo več vplivnežev ostala brez velikih rent, ki ne izhajajo iz konkurenčnega, pač pa pajdaškega kapitalizma, ki ga najbolj podpira nekdanji predsednik Milan Kučan, stric vseh stricev.
Seveda imajo povsem legitimen interes, da ne pride do »razprodaje slovenske družinske srebrnine«. Vse, kar morajo storiti, je, da odprejo svoje mošnjičke in državne deleže pokupijo. Seveda denarja za to nimajo, zdaj pa niti njihove pajdaške banke ne dajejo več kreditov na lepe oči.