Ob seznamu vseh tistih, ki lahko zaradi domnevne razžalitve ali katerega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, svoj pregon novinarjev preložijo na tožilstvo, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. To niso samo predsednik vlade, premier, ministri in župani, kazenski zakonik širi krog upravičencev v tisoče.
Pozor, pregon predlagajo zaradi kritike njihovega dela na javni funkciji, ne na osebni ravni.
Prišteti so poslanci, člani državnega sveta, občinski svetniki, sodniki, javni uslužbenci, častniki, vojaki … Verjetno je glavni razlog, zakaj našteti pogosteje ne uporabijo tožilstva za svoj namen, to, da sploh ne vedo za to možnost, zato je morda tole pisanje kontraproduktivno z novinarskega stališča.
Spodbudno je, da poslanci državnega zbora podpirajo spremembo tega dela kazenskega zakonika. Gre za oblastni privilegij, ki lahko resno ogrozi vlogo novinarjev kot tistih, ki povzdignejo glas, kadar neki funkcionar ali javni uslužbenec svoje delo opravlja slabo ali svoj položaj celo zlorablja sebi ali drugim v korist. Velja le pritrditi mnenju Riharda Branislja, vodje poslanske skupine Državljanske liste Gregorja Viranta, pred poslanskim mandatom odvetnika.
Gre za neupravičen privilegij omenjenih, saj lahko brezplačno, na račun davkoplačevalcev, dosežejo pregon novinarjev, ti (ali pač novinarske hiše) pa morajo plačati odvetniške storitve. Nesprejemljivo je, da tožilstvo porablja energijo za »verbalne delikte« namesto za boj z gospodarskim in organiziranim kriminalom. Upravičencem država ponuja možnost bolestnega tožarjenja ob tem, da bi moral biti prag kaznivost pri oblastnikih na višjem nivoju, saj kritike ne letijo nanje osebno, pač pa na njihovo opravljanje dela.
Žogica je pri poslancih. Ti so v preteklosti sporne določbe zapisali v kazenski zakonik, zdaj pa (novi) poslanci napovedujejo, da jih bodo črtali. Držimo jih za besedo.