NENAD GLÜCKS o formuli za rešitev Slovenije

Se je pa predsedstvo Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) pred začetkom pogajanj preventivno preimenovalo v stavkovni odbor. Še dobro, da ne v kakšno osvobodilno fronto. Vladni predstavniki bi se v skladu s tem lahko preimenovali v policijsko jurišno konjenico, saj vemo, da stavkajoče včasih razganja tudi ta.

Razmere je treba umiriti, zato je predsednik KSJS Branimir Štrukelj dejal, da so se sindikati pripravljeni pogovarjati o podaljšanju zamrznitve plač. Pomislite, vlada načrtuje 15-odstotno znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju, ti pa bi morda popustljivo razmislili, ali bi se odrekli njihovemu zvišanju. In to v času, ko je Slovenija v (novi) recesiji, ko v bolnišnico po imenu gospodarstvo vsak dan prinašajo nove ranjene in mrtve, ko število brezposelnih narašča, prav tako cena zadolževanja države, ki je tako ali tako preveč zadolžena. Podobno kot če bi v pogajanjih s Hrvati o meji na njihov predlog, da so nam pripravljeni prepustiti pol Portoroža, mi odgovorili, da smo se pripravljeni odreči Reki, ne pa Pulju.

V Sloveniji živimo v različnih svetovih in obdobjih hkrati, zato je zaostrovanje položaja lahko celo zdravilno. Naj sindikati stavkajo, naj spravijo na ulice deset tisoče ljudi, opozicija z Jankovićem na čelu naj se ne dogovori z vlado o spremembi referendumske zakonodaje, tako naj sindikati na koncu vsakršen vladni zakon, ki se jim zdi nepravičen, blokirajo. Zadeve se morajo končno premakniti, pa četudi do popolne blokade. Vlada naj ne predlaga nove pokojninske reforme (ki jo je največja vladna stranka SDS lani tako ali tako že zavrnila), še naprej se moramo zadolževati, čeprav po tridesetodstotni obrestni stopnji. NLB nikakor ne smemo prodati, še naprej naj ne kreditira zdravih podjetij, tudi Mercator naj ostane, tudi če zato crkne še Pivovarna Laško.

Ni vrag, da sčasoma vse skupaj ne bo opazila Evropska unija in ji bomo postali preveč nadležni. Morda, če bomo imeli veliko srečo, se nas bo usmilila podobno kot Grkov, nam odpustila polovico dolga, za odplačevanje preostale polovice pa nam postavila prisilno upravo. Najbrž bo tudi pri nas res sledil 30-odstotni upad življenjske ravni, ampak se vsaj ne bomo prepirali med sabo, kdo je kriv, saj bo krivec, jasno, Bruselj.