Ljubljana že leta doživlja turistični bum, pri čemer hitro narašča število gostov iz tujine. Našo prestolnico so najprej »odkrili« nam bližnji Italijani, Avstrijci, Nemci …, zdaj pa je postala priljubljena tudi pri Američanih, Kanadčanih, Korejcih, Izraelcih, Kitajcih, Japoncih.
Ko sem jih prejšnji teden v ožjem mestnem jedru ob nabrežjih Ljubljanice spraševal o vtisih, so bili skoraj vsi očarani. Pohvale so kar deževale: kako čista je Ljubljana, zelena, kakšna čudovita arhitektura, ljudje so prijazni, prisrčni, vsi govorijo angleško, hrana je odlična, vse je blizu … Gostinskih lokalov je obilo, tujcem, vajenim velemest, se zdi vse skupaj priročno. Toda za tem bliščem se skriva marsikaj. Ko sem govoril z gostinci, ki imajo lokale le nekaj sto metrov izven središča dogajanja, so se pritoževali, da od preporoda turizma nimajo skoraj nič, da životarijo.
Ljubljanskemu županu Jankoviću priznavajo, da je postalo naše glavno mesto v času njegovega ministrovanja bolj privlačno, toda vse to velja predvsem za center. Kaj je naredil za življenje drugih delov mesta, se sprašujejo.
Poleg tega se za ležernostjo gostinskih vrtov v zelenju sončne Ljubljane skrivajo umazane podrobnosti. Med ljudmi, ki skrbijo za ugodje očaranih gostov, je veliko dela na črno, pravijo poznavalci, nadzor inšpektorata za delo pa je luknjast kot švicarski sir. Ko smo preverjali podatke o poslovanju restavracij, kavarn, barov, slaščičarn, smo sami ugotovili, da imajo nekateri lokali glede na promet, ki ga ustvarijo v letu dni, presenetljivo malo zaposlenih. Odgovor se ne skriva le v študentovskem delu, pravijo naši viri, pač pa je veliko goljufanja pri podjemnih pogodbah, ki jih lastniki z delavci sklepajo iz meseca v mesec.
Gre za delo, ki ima glede na okoliščine vse znake redne zaposlitve, vendar se zanj z zaposlenimi ne sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Navadno izkoriščanje, podobno kot so ga dolga leta izkusili (in ga še) mnogi v novinarstvu, ki so redno delali na podlagi avtorskih pogodb. Za novinarje, ki so svoje pravice za nazaj iztožiti, vem, za natakarje, kuharje in slaščičarje še nisem slišal.
Hude kršitve so tudi pri poslovanju lastnikov bark, ki vozijo turiste po Ljubljanici – od lažnivih ponudb za turiste, plačevanja na roko, do ne izdajanja računov. Ko se vse to predstavi mestnemu šerifu, o tem »nima pojma«.