GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

peter prevc Ekipa24.si

Največji hit! Pojavil se je posnetek enega od ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Na Pučnikovo pot

Deli na:
Na Pučnikovo pot

D'Aubert je bil pobudnik, Alain Lamassoure, narodni poslanec in minister, pa nosilec misije, katere namen je bil končati vojno v Sloveniji. Ob tem je treba reči, da se je morala francoska desna sredina tu spopasti še z navezo Mitterrand-Milošević, ki je bila tedaj dominantna na Balkanu. Na tisto pot v Ljubljano so ostali spomini predvsem tistih ljudi, ki so to srečanje pomagali organizirati. Med Slovenci v Franciji je tedaj najbolj izstopal Franc Turšič, uspešni podjetnik – ugotovitev francoske diplomacije je tedaj bila, da je dogodek pripomogel k skrajšanju vojne v domovini.

Popisujemo pa ga iz bolj univerzalnega razloga. Priče niso mogle ne opaziti Lamassourjevega nezadovoljstva nad Milanom Kučanom. Lamassoure je bil sicer velik prijatelj Slovenije, k temu ga je prvi spodbudil prav Turšič. Kot minister francoske republike za evropske zadeve je veliko pripomogel k vključevanju Slovenije v Unijo tri leta kasneje, vendar je to – vsaj delno – počel s stisnjenimi zobmi. Edini človek, ki mu ga je poleg komunistov državni protokol dovolil videti, je bil Jože Pučnik. Lamassoure je dejal, da bi se rad srečal tudi z Janezom Janšo, a ga k temu Kučanovi ljudje niso pripustili.

Sinteza njegovih vtisov o Sloveniji je bila že takrat polna dvoma: če se Pučnikova struja z izničenjem partijske države ne prebije do odločilnega vpliva, se državi slabo piše, je bilo rečeno na koncu. Delegacija je bila presenečena tudi nad nedoslednostjo prevajanja. Bili so namreč opozorjeni, da je protokol vsako realno in vsebinsko vprašanje spreminjal – ob dvakratnem premetu iz enega jezika v drugega – v kopico nejasnih fraz, ki jih zahodna politika ni mogla razumeti: Kučan je cvetličil in se sprenevedal, to pa je bil jezik, ki ga ti ljudje ne priznajo, še manj upoštevajo.

Koliko je v zadnjih dveh desetletjih Slovenija šla po Pučnikovi poti in koliko je ostajala v pristojnosti ljudi, ki so leta 1990 še bili na napačni strani železne zavese? Po Pučnikovi poti, ki bi državo pripeljala v domovino Alaina Lamassourja – teh dvajset let pač ni hodila. Francoskega politika smo izbrali kot prispodobo; bil je aktiven v domači, danes je predvsem v evropski politiki, obe pa sta za Slovenijo brez dvoma zgled, kakšen je optimalni model države ob začetku 21. stoletja. Žal nas vse okrog nas opominja, da smo se vrteli v krogu, bolje se igrali (in iskali) slepe miši: formalno nas je naplavilo v evro območje in nas odložilo znotraj schengenskih meja, toda to je samo zunanje obeležje.

Država ni razvila mehanizmov varovanja osebne, medijske in ekonomske svobode, kot tudi ni vzpostavila zakonske podlage, s katero bi se ognila največji travmi slovenske sodobnosti – kopičenju gospodarske moči na politični podlagi, zlorabljanju podjetij za osebno obogatitev in naposled stečaju, dejanju velike gospodarske škode in osebnih tragedij (odpuščanje zaposlenih). Vse skupaj gre pri nas z roko v roki; varovanje osebne svobode je zagotovljeno nekaterim, večini pa ne: človek je na sodiščih nemočen, če nima za seboj pravega ozadja. Mediji so poskrbeli za to, da optika državljanov ni bila pravilno izostrena, zadnje, kar so hoteli, je opozarjanje na to, kolikšna vrzel zeva med pravnim, gospodarskim in siceršnjim redom pri nas in v »Lamassourjevi domovini«.

Komunisti so ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih politično moč obogatili z gospodarsko; to se je zjedrilo v Forumu 21, ki je imel v letu pred zadnjimi ključnimi volitvami (2004) namen ljudem demonstrirati gospodarsko politiko nacionalnega interesa in njeno uspešnost. To naj bi jih odvrnilo od opozicije, ki je stavila na manj retorične, a bolj vsebinske karte. V ozadju vsega pa je bila lastninska transformacija podjetij, ta je nekje (v prvem valu, še v devetdesetih letih) uspela, največkrat pa ne. Posledica so stečaji podjetij, izguba njihovih vrednosti in množica odpuščenih delavcev.

Toda ne bi smelo biti tako, če bi od tistih julijskih dni 1991 Slovenija hodila po poti Jožeta Pučnika. V Evropski zvezi je stečaj zelo redka stvar. Najprej so tu zakonski mehanizmi, ki v zelo zgodnjem obdobju omogočajo odkriti, da vodstvo podjetje pelje v rdeče številke. Sledi zamenjava neuspešne ekipe, jedro podjetja ostane. Tako je šel pred letom dni v stečaj General Motors, pa tega še opazil ni nihče. V dejanskem primeru stečaja pa uprava s svojim premoženjem odgovarja za škodo, najprej zaprejo njo, potem šele podjetje. Nelogično je tudi to, da bi v času stečaja (ali če je podjetje šibko) nekdo osebno premoženje prepisoval na družinske člane. V takem primeru je tak prepis neveljaven. Pri nas pa je narobe: najprej zaprejo podjetje, nato vzamejo dohodek delavcem in naposled omogočijo, da vodstvo prepiše ogroženo premoženje na družinske člane (Hilda Tovšak).

V »Lamassourjevi domovini«  bi precej članov Foruma 21 svet gledalo obubožanih rok skozi rešetke. To bi se zgodilo najprej »lastniku« Merkurja, Binetu Kordežu. Ob njem bi bil Ivan Zidar, pa še množica drugih.

Zahodni svet takega tipa »gospodarstvenikov« in »politikov« ne pozna, ker je utemeljen na morali. Pri nas pa je stečaj običajen, navajeni smo ga, kot smo navajeni Kučanove politike in večne boljševistične demagogije.

Velika moč bo potrebna, da bo 4. decembra Slovenija vnovič krenila na Pučnikovo pot. Vložek na prihajajočih volitvah je velik: ima plebiscitarni značaj.