»Failing upwards« pravijo angleški govorci tistemu fenomenu, da je je nekdo za svoje slabo delo nagrajen z višjim, boljšim položajem. Na nekaj takega računa tudi Alenka Bratušek, ki upa, da bo za svoje katastrofalno leto in pol vodenja države nagrajena s sanjsko službo v Bruslju. Da je svoje delo slabo opravljala, seveda ne bo priznala, tudi ne tega, da nima potrebnih kvalifikacij za prestižni in vsaj na papirju zahtevni položaj evropskega komisarja. Ima pa Jean-Clauda Junckerja v težavah. Predsednik Evropske komisije je obljubil, da bo v njegovi komisiji vsaj 40 odstotkov žensk, a so ga na cedilu pustile članice, ki so mu predlagale skoraj same moške kandidate. In ko le dobi na mizo predlog za žensko, je to Alenka Bratušek.
Njen mandat si bomo zapomnili po zadolževanju in po tem, da ji ni uspelo prepričati svoje stranke, da je za koalicijo boljša izbira od kompromitiranega Jankovića. Prepotrebnih reform ni bilo, ne more se braniti, da v kratkem mandatu ni imela časa zanje – tudi volje zanje ni pokazala.
Bratuškova ni edina nekdanja predsednica vlade, ki kandidira za komisarski položaj: Latvijec Valdis Dombrovskis, Estonec Andrus Ansip in Finec Jyrki Katainen so še pred kratkim vodili vlade svojih držav. Tudi ni edina, ki se je sama predlagala: Katainen je letos odstopil prav zato, da se poteguje za funkcijo v vrhu EU. A vsi imajo precej daljši staž od nje in vsi imajo iz svojih premierskih let kaj pokazati. Ansip in Dombrovskis sta z varčevalnimi ukrepi in reformami svoji državi potegnila iz krize in za povrh še prevzela evro. Katainen je bil deležen konkretnih pohval iz tujine in ne le puhlic: leta 2009 je bil izbran za evropskega finančnega ministra leta, od leta 2011 je vodil stabilno vlado. Zanj je komisarska služba korak k večjim in boljšim stvarem od vodenja male Finske.
Nasprotno je za Alenko Bratušek Bruselj beg, ki ga skuša predstaviti kot uspeh: rešila je Slovenijo in zdaj želi nekaj dobrega narediti še za mamo Evropo. Juncker si jo želi, je prejšnji teden Slovencem s pomočjo STA prodajala fabulo o sposobni in iskani političarki in birokratki. Ona, ki v bolj normalni državi ne bi bila nikoli kandidatka za komisarko, še manj pa predsednica vlade. Edini argument v njeno korist je upanje na stisko Junckerja. Bratuškova računa, da bo v paketu Erjavca in Fajonove zanj najbolj sprejemljiva izbira: Erjavec je moški (morda prvič, da mu to ne pomaga), Fajonova je Junckerju neznana. V Bruslju niso bili zadovoljni s komisarjem Janezom Potočnikom – si novi predsednik res želi še večjo katastrofo?