Cerarja to ne ovira, saj ga že dolgo raznaša od častihlepja in oblastihlepja, kar je razkril lani, ko se je neuspešno silil za mandatarja. Če bi bil res moralen in bi premogel le drobec samokritike, bi ugotovil, da nima ustreznih referenc za to funkcijo in da sta častihlepje in oblastihlepje z moralnega vidika zelo hudi pomanjkljivosti. Namesto tega raje preganja moralne napake pri vseh drugih. Da je lahko nekdo kot Cerar velika medijska moralistična zvezda, dokazuje, da je Slovenija moralno res na dnu.
Kot veliki moralist je začetek politične kariere utemeljil na neiskrenosti, ki jo je prodal kot višek kredibilnosti. Že nekaj časa ve, da ustanavlja stranko, kar je jasno iz obsežne liste kandidatov, predstavljene prejšnji teden. Kljub temu je do prejšnjega tedna igral velikega političnega neodvisneža v vlogi še večjega ustavnega strokovnjaka. Silil se je povsod, dajal »strokovno«, a več kot očitno zainteresirano politično mnenje o datumu predčasnih volitev. Javnosti je namreč prikril, da tudi on sočasno ustanavlja stranko, s katero namerava kandidirati prav na teh volitvah. Potem je ponovno hinavsko zaigral velikega pravičnika in se le nekaj dni pred pompozno medijsko razglasitvijo kandidature umaknil s posveta pri predsedniku Pahorju o datumu volitev in odstopil kot svetovalec DZ za ustavna vprašanja. Vendar to še ni vse: kljub v nebo vpijočemu političnemu konfliktu interesov je o predčasnih volitvah na dolgo in široko razpredal tudi v svoji kolumni v Dnevniku.
Prav tako smo prejšnji teden lahko znova podvomili o Cerarjevem državniškem in pravniškem potencialu. Odstop Alenke Bratušek je ocenil za nepremišljen, s čimer je pokazal, da se požvižga na dano besedo. Bratuškova je namreč odstopila veliko prepozno, saj bi bila morala to storiti takoj po porazu na kongresu PS, kot se je javno zavezala. Po drugi strani pa Cerarju očitno kot pravniškemu veleumu ni mar niti za koalicijsko pogodbo, temelječo na zahtevi, da Zoran Janković ni predsednik PS, ker je obremenjen s sumi korupcije. Pa za tako velikega borca za vladavino prava se prodaja, hiti tolmačit zapletene ustavno-pravne dileme, na običajne pogodbe, kot je koalicijska, pa se požvižga. Gre za »lepo« in oportunistično popotnico za začetek politične kariere, da hvali Bratuškovo, s katero sklepa kravje kupčije. Ker je to moralni imperativ po moralistu Cerarju, ki bi baje rad pomagal Sloveniji, očitno prav z moralno dvoličnostjo.
Cerarjev veliki moralni madež je zagotovo njegova mati Zdenka Cerar, saj se ni nikoli distanciral od njene poklicne in politične kariere. Cerarjeva kot dolgoletna prva državna tožilka v času vladavine LDS spada med najbolj odgovorne, da v Sloveniji nismo uspešno preganjali gospodarskega kriminala in nimamo pravne države. Ko je bila Cerarjeva generalna državna tožilka, so v omarah njej podrejenega tožilca Železnika našli 377 nedotaknjenih spisov iz obdobja 1998–2004. Gre za kronski dokaz, da pod dolgoletno vladavino LDS niso preganjali gospodarskega kriminala, ampak so mu dajali potuho. To je več kot očitno tudi iz sramotne izjave Cerarjeve, češ da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje. Po izbruhu tožilske afere Železnik Cerarjeva ni odstopila, ampak je napredovala v pravosodno ministrico v Ropovi vladi in postala celo podpredsednica takrat vladajoče LDS. Če bi Cerarjeva mati Zdenka učinkovito preganjala gospodarski kriminal, potem bi lahko živeli v pravni državi, o kateri ima danes Cerar polna usta besed.
Dvoličnost je pokazal tudi z nekritično podporo vstajnikov, večinoma nekdanjih predstavnikov propadle LDS. Kot ustavni strokovnjak je zagovarjal rušenje izvoljenih predstavnikov z ulico in nasiljem, čeprav po drugi strani goreče zagovarja vladavino prava. Od vseh drugih zahteva spoštovanje pravne države, on pa še danes podpira vstajnike, čeprav so ti nasprotnikom grozili z umorom in da jih bodo celo pojedli, kot smo temu bili priča v Mariboru 2012. Tudi za preiskavo nasilnih protestov 30. novembra 2012 v Ljubljani mu ni mar. In toliko ima povedati o intelektualni in čustveni inteligenci.
V nasprotju z dosedanjimi »novimi« politiki ima Cerar velik potencial tudi pri desnih volivcih: je zelo glasen nacionalist, kar se je pokazalo pri razpravah o referendumu o arbitražnem sporazumu s Hrvaško. Največji magnet za desničarje je zagotovo Cerarjevo pridiganje, s čimer spominja na župnika, ki s prižnice striže svoje ovce. Pri lansiranju Cerarja bodo ključno vlogo odigrali dominantni mediji, ki njegovo lažno javno podobo napihujejo že dolga leta in se danes dobesedno tepejo, kdo mu bo bolj zlezel v rit. Enako velja za javnomnenjske ankete, ki ga dvigujejo v nebo in ustvarjajo lažni vtis, da Slovenija potrebuje politika, kot je Cerar. Resnica je ravno nasprotna: Slovenija ne potrebuje Cerarja, še enega v dolgi vrsti dvoličnih političnih moralistov.