Letos sta Bratuškova in Lubej izgubila tako rekoč vse: s svojima strankama sta se na treh volitvah slabo izkazala, po javnomnenjskih raziskavah obe vegetirata pri dnu javnomnenjskih lestvic, izgubila sta naklonjenost dominantnih medijev pa tudi simbolni kapital, s katerim bi si lahko obetala nadaljevanje politične kariere. Bratuškova je z odstopom pripeljala do julijskih predčasnih volitev, ki jih je Lubej s Solidarnostjo hotel prestaviti z vložitvijo pobude o oceni ustavnosti. S svojimi odločitvami sta političnim tekmecem podarila možnost za vstop v parlament skozi velika vrata: Bratuškova Miru Cerarju in njegovi SMC, Lubej pa Luki Mescu in Združeni levici (ZL).
Kljub različni politični poti sta vzpona kariere Bratuškove in Lubeja tesno povezana. Kot najpomembnejši vstajnik je Lubej od zunaj rušil Janševo vlado, Bratuškova pa jo je rušila od znotraj, v parlamentu. Oba sta profitirala od lanskega poročila KPK o Janši in Jankoviću. Tudi zaradi Lubeja in vstajnikov je Bratuškova postala premierka in mirno zavladala, saj so se vstaje potem dobesedno razblinile. Za vzpon in priljubljenost obeh so zaslužni dominantni mediji, ki so jima dajali podporo in potuho. Bratuškovi so stali ob strani do samokandidature za evropsko komisarko in sramotnega zaslišanja v Bruslju, s čimer se je samouničila kot kamikaze. Od Lubeja in Solidarnosti pa so dvignili roke in »presedlali« na Luko Mesca in njegovo ZL, ker od Lubeja preprosto ni bilo nič. Lubej je namreč sam pripomogel k zatonu sebe in svoje stranke, ker je pozabil na nekdanje vstajniške zahteve in postal politik: nič ni ostalo od ljudske nezaupnice, odpoklica izvoljenih predstavnikov ljudstva do odstopa vseh elit itd. Čeprav so problemi ostali bolj ali manj isti, demonstracij in vstaj ni bilo več od nikoder.
Bratuškova je politična »luzerka« leta, ker je zgled političnega samouničenja. Na visokem položaju sta jo zapustili izredna zvitost in prilizljivost, s katerima je prilezla do premierskega stolčka. Realnost jo je prvič udarila, ko je marca ustavno sodišče razveljavilo nepremičninski zakon. Takrat je zaslepljena Bratuškova oddrvela v prepad, saj je precenila svojo moč: od poraza proti Zoranu Jankoviću za predsedniški stolček v PS, brezglavega odstopa s premierskega mesta in rulete s predčasnimi volitvami. S samokandidaturo za evropsko poslanko je naredila politični samomor in se še bolj osramotila na neuspešnem zaslišanju v Bruslju. Prej navijaški dominantni mediji so ji vmes obrnili hrbet, stranka ji poka po šivih in jo želi odstaviti kot predsednico. Pred letom dni je bila kraljica, danes ni nič.
Lubej je politični »luzer« leta, ker se je njegov zaton začel že z lansko ustanovitvijo Solidarnosti. Čeprav je bil maskota vstajništva, ni postal prvi in edini predsednik, ampak si je predsedniško mesto moral deliti še z Mandelcem in Tavčar Kranjčevo. Za nameček so se na Solidarnost nalepili stari kadri LDS, ki so takoj umazali koncept novih obrazov. Solidarnosti se je že januarja začela razblinjati famozna javnomnenjska podpora. V paniki so hiteli nabijati stara jajca o korupciji. Ob februarski katastrofi z žledom so predlagali lunatične rešitve za zmanjševanje števila brezposelnih. Najprej so se zaletavali v Pahorja glede spornega imenovanja Štefanca za šefa KPK, nato še glede neprimernosti julijskega roka za volitve. Vmes so se lasali z nekdanjim predsednikom SD, Lukšičem, da bi po njegovem odstopu takoj skočili v predvolilni objem z SD pod Židanom. S tem se je Lubej, ki je se je proslavil z zahtevo po očiščenju politike, dokončno zamazal, stranka pa pogorela. Ker z njim ni šlo, so dominantni mediji pred volitvami naklonjenost do vstajništva prenesli na Luko Mesca in njegovo ZL, s čimer je ta stranka povlekla dobiček iz vstajništva, v katerem ni imela omembe vredne vloge, Lubej pa je na koncu ostal praznih rok. Tudi ovadba proti Jankoviću zaradi zlorabe položaja v zvezi s propagandnimi objavami v glasilu Ljubljana pred lokalnimi volitvami je bila kot zvonjenje po toči, saj bi bil Lubej lahko Jankovića zrušil z vstajami 2012/13. Vendar ga ni.
Po katastrofalnem političnem letu je poslansko mesto za Bratuškovo in svetniško mesto v Novem mestu za Lubeja slaba tolažilna nagrada. Oba sta postala politična »luzerja« leta 2014, ker sta podcenjevala to, kako težko je biti politik, kaj šele uspešen in priljubljen politik z dolgo kariero. Bratuškova in Lubej sta uspevala kot kritika politike nasprotnikov, žrtvovala sta vse za »stvar«, boj proti Janši, ki sta mu sicer škodovala, v resnici pa sta bistveno več podarila svojim neposrednim tekmecem. Nista ugotovila, da v politiki ni dovolj le škodovati sovražnikom, ampak da ne smeš pomagati neposrednim tekmecem do uspeha. Prav to veliko napako sta oba naredila, izgubila in postala politična »luzerja« leta 2014.