Po sklenitvi sporazuma med NSI in SLS o skupnem nastopu na letošnjih evropskih volitvah se Ljudmila Novak in Franc Bogovič prodajata kot najboljši par. Smejita se na skupne nove zmage, češ kako smo mi super, sodelujemo, smo židane volje in se imamo fajn. Resnica je nasprotna: Novakova in Bogovič sta najslabši par. Kot liderja svojih strank sta pokazala, da ne obvladata osnov politike: Novakova je pozabila, kaj je njena politična identiteta in zakaj so njeno stranko volivci sploh volili, Bogovič pa je od obrambe ozkih interesov kmetov pozabil na druge volivce, zaradi česar njunima strankama grozi izpad iz parlamenta. Obema v prid je odločilo ustavno sodišče, vendar tega nista ustrezno unovčila. Največji paradoks NSI in SLS je, da za glasove ne tekmujeta z Janševo SDS na desnici, temveč se tepeta predvsem za glasove skrajne levice, prva z vstajniškima strankama, druga z SD.
NSI je povsem uničil tandem Novakova-Tonin, ki je lastni volilni bazi obrnil hrbet. Ko je ustavno sodišče jeseni 2011 potrdilo pobudi NSI glede prepovedi imenovanja Titove ulice v Ljubljani, je tej stranki podarilo drugo priložnost in vozovnico za vrnitev v parlament. Stranka je podarjeno priložnost slabo izkoristila, saj je na zavezo svojim volivcem o razčiščevanju totalitarne preteklosti kaj hitro pozabila. Za to sta najbolj kriva Toninova častihlepje in pohlep po oblasti. Novakova mu je vseskozi držala štango, v zadnjem času pa je začela z njim celo tekmovati, kdo bo deležen večjega soja žarometov v provladnih dominantnih medijih. Tonin je prvič pljunil na svoje volivce leta 2012, ko je glasoval skupaj s PS in SD za ohranitev Kučanovega pokojninskega privilegija. Povrh tega je o tem še lagal in zavajal ter si prislužil naziv »tako mlad, pa tako pokvarjen«.
Hitro se je pokazalo, da ne gre za napako ali neumnost, temveč za strukturno značilnost te stranke. Z odpovedjo svoji volilni bazi namreč NSI nadaljuje tudi pri arhivskem zakonu, čeprav bi jim v stranki moralo biti jasno kot beli dan, da se s PS in SD ne morejo ideološko strinjati – ne o Titu, ne o Udbi, ne o arhivih. Prazni upi, da bo nekoč lider slovenske desnice, so Tonina tako opijanili, da se celo širi na skrajno levico, saj hoče jemati glasove vstajniškima strankama. Toninu so očitno na FDV tako dobro sprali možgane, da zdaj podpira vstajnike tudi pri trditvi, da niso levi ekstremisti. Seveda so ekstremisti, saj so svojim političnim nasprotnikom grozili, da jih bodo ubili (simbolika obešenih lutk), spekli in pojedli (simbolika pečene hobotnice). Ni čudno, da NSI podpora po večini javnomnenjskih anket pada kot kamen, saj se stranka po lastni definiciji umešča zelo desno, bolj desno od Janševe SDS, h konservativnosti in krščanskim vrednotam, k vsemu, kar bi ekstremni levičarji takoj zažgali na grmadi.
Problem Bogovičeve SLS je ravno nasproten, saj se je stranka odpovedala vsemu, razen svoji ozko kmečki identiteti, volivci jo dojemajo zgolj še kot zagovornico interesov kmečkega lobija. To se je najjasneje pokazalo pri propadlem nepremičninskem zakonu, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo. SLS je zamudila veliko priložnost, saj ni izkoristila nezadovoljstva širokih družbenih slojev, da bi si zvišala ratinge. Skupaj s podporniki je zbrala več kot 80 tisoč glasov, vendar armade nezadovoljnih davkoplačevalcev, ki so besneli s pritožbami na Gursu, ni mogla prepričati, naj postanejo volivci SLS, čeprav niso kmetje ali veleposestniki. Da SLS vendarle ni zgolj kmečka, temveč tudi tipično ljudska stranka. S tem je Bogovič pokazal, da kot velekmet, torej insider, ne vidi onstran ozke kmetijske politike. Zato stranka stagnira v javnomnenjskih anketah.
V nasprotju z nekdanjim predsednikom Radovanom Žerjavom, ki je bil res medijsko »napumpan«, Bogovič ni pokazal nobene težnje po pridobivanju nekmečkih volivcev. Žerjav je v svojih pobudah meril širše. Pod geslom »urbani desničar« je pritegnil tudi Luka Novaka, ki je pred volitvami 2011 zanje napisal kulturni program, Bogovič se je volivcem vtisnil v spomin kvečjemu s stereotipno izjavo »čebela ni krava«. Hud problem za SLS pomeni tudi sedanji kmetijski minister Dejan Židan (SD), v resnici agrokomunist nacionalnega interesa. Javnomnenjske ankete Židana napihujejo v nebo, prišel je celo na prvo mesto, čeprav zastopa kmetijski sektor, ki ne spada v tipično domeno levice. S tem Židan še bolj jemlje glasove SLS, saj zastopa interese kmetov, ki bodo raje volili za SD in Židana kot za Bogovičevo SLS. Kakor Novakova in Tonin paktirata z levico v zameno za hvalnice v provladnih dominantnih medijih, tako SLS ne nasprotuje Židanu zaradi ozkih strankarskih koristi, ki jih ima kmečki lobi od sedanjega kmetijskega ministra. S tem si obe stranki kopljeta lastni grob.
Če pogledamo slike na tviterju NSI in SLS, vidimo, da se teh resnih groženj niti malo ne zavedajo. Na fotografijah se režijo na vsa usta, veselo pijejo in so polni samih sebe. Seveda ga morajo piti – da ne bi morda spregledali resnice. Obe stranki kmalu čaka trda streznitev in še hujši povolilni maček. Če ne prej, ju prva streznitev čaka po evropskih volitvah, ko se bo razblinila podpora, ki jo uživata izključno zaradi Peterletove priljubljenosti. Druga streznitev ju čaka na jesenskih lokalnih volitvah, poguba pa na prvih parlamentarnih volitvah. Glede na trend po večini javnomnenjskih anket bo NSI izpadla iz parlamenta, SLS pa se bo vanj morda vrnila, vendar skozi šivankino uho. Novakova in Bogovič takrat ne bosta več najboljši, ampak kvečjemu najslabši par.