Med največje Cerarjeve prevare spada njegov odnos do varčevanja v javnem sektorju. Volilni program SMC niti z besedo ne omenja varčevanja v javnem sektorju, takoj po prevzemu oblasti pa je prav to postalo glavni sistemski ukrep Cerarjeve vlade. Še lani je kot veliki moralist nasprotoval »prenapenjanju varčevanja prebivalstva« in bil zagovornik protivarčevalne histerije. Njegovo protivarčevalno držo sta lani prepoznali takratni vstajniški stranki v nastajanju, Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem (IDS), ko sta ga vabili za svojega vodjo.
Pred julijskimi volitvami je dajal jasne protivarčevalne signale, zato je Virant ustavil pogajanja s sindikati javnega sektorja. Štrukelj je takrat od Cerarja zahteval jasno stališče o krčenju mase plač v javnem sektorju, s čimer je pogojeval volilni glas približno 160 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. Cerar se je izognil jasnemu odgovoru, češ da mora preučiti številke, čeprav bi mu številke morale biti znane, saj se že dolgo niso nič spremenile. Danes njegov minister Mramor napoveduje krčenje mase plač v javnem sektorju, Cerar pa se je iz nasprotnika varčevanja spremenil v kolovodjo varčevalne politike: zagovarja »težke kompromise«, trosi puhlice o nujnosti socialnega miru in od vseh nas zahteva državotvornost. Da tega ne počnemo za druge, temveč zase?!
Med velike Cerarjeve predvolilne prevare spada tudi njegovo nasprotovanje privatizaciji. Lani je nasprotoval »vsesplošni razprodaji državnega premoženja«. Tudi zaradi njega je Bratuškova letos tik pred volitvami ustavila privatizacijo. Iz strahu pred Cerarjevo blokado privatizacije Telekoma je takrat na borzi upadla vrednost delnic te družbe. Proti privatizaciji Telekoma je pred volitvami nabijal tudi Cerarjev ekonomski svetovalec, Aleksandar Kešeljević, češ da privatizacija Telekoma celo ogroža Slovenijo z varnostnega vidika?! Zadržanost do privatizacije je SMC zapisala v svojem programu, »nadzorovana privatizacija« oz. »strateško premišljena privatizacija« pa sta pomembna pojma v koalicijski pogodbi.
Jeseni je Cerar na vse to gladko pozabil. Zdaj on in njegova vlada hitita s privatizacijo, zlasti s prodajo Telekoma. Cerar seveda ni razložil, zakaj je svoje mnenje obrnil na glavo. Ravno nasprotno. Trdi, da ne bo spremenil seznama 15 podjetij in se izgovarja na zaveze Slovenije do tujine, čeprav se vmes niso spremenile. Še lani je nasprotoval »nekritičnemu udinanju velikim državam«, pred volitvami napovedoval, da ne bomo »pridni« v odnosu do Bruslja, zdaj pa je v rekordnem času poteptal svoje predvolilne zaveze in tiste v koalicijski pogodbi. Kljub temu v isti sapi pridiga o izgubi verodostojnosti in zaupanja tujine v našo državo. V resnici prav Cerar vsak dan zapravlja svojo verodostojnost, ko stališča radikalno obrača na glavo.
Zaradi »flipflopanja« Cerar s svojo vlado radikalno spodjeda zaupanje ljudi v politiko. Njegova glavna predvolilna »valuta« je bilo zagovarjanje moralnih vrednot, da bo s tem vrnil zaupanje ljudi v politiko, po volitvah pa je na tem področju najbolj pogrnil. Njegova neverodostojnost se kaže tudi v potuhi spornim dejanjem najtesnejših sodelavcev. Prejšnji teden je razglasil, da pravosodni minister Klemenčič uživa njegovo zaupanje kljub ugotovljenim nepravilnostim računskega sodišča za čas, ko je bil Klemenčič šef KPK. Podobno je Cerar ravnal ob odstopu ministra Petroviča, ko je prejudiciral, da bo Petrovič dokazal, da ni bilo nezakonitega dejanja. Ali pri lažnem magistru Lebnu, ki je sicer odstopil kot sekretar, vendar je ostal član izvršnega odbora SMC. Kljub temu je Cerar še vedno v moralistični formi, ko gre za druge. Pri njih takoj odkrije nepravilnosti in izrazi pomisleke. Tako je prejšnji teden moraliziral o Junckerjevi vpletenosti v afero, češ da bo davčna afera oslabila položaj Junckerja in Evropske komisije. Pri tem ni razložil, da afere njegove vlade in stranke slabijo njegov položaj in položaj njegove vlade.
Po vsem tem ni presenetljivo, da Cerarju in njegovi stranki po volitvah hitro pada javnomnenjska podpora. Kako naj še kdo zaupa Cerarju, ki je pred vstopom v politiko in med volilno kampanjo govoril eno, danes pa počne drugo. Če bi o varčevanju, privatizaciji in drugih volivcem nevšečnih temah pred volitvami povedal tisto, kar govori in dela sedaj, njegova stranka nikoli ne bi zmagala. Ampak Cerarja to niti najmanj ne gane. V posmeh vsem še naprej igra velikega moralista in trosi puhlice, da vrača zaupanje v politiko. V resnici pa volivcem osle kaže.