Slovenski dominantni mediji so največji negativci leta 2014 in so najbolj krivi, da v Sloveniji ob praznovanju 24. obletnice plebiscita še vedno nimamo resnične demokracije. Ker ne opravljajo svoje osnovne funkcije informiranja javnosti, temveč delujejo kot propagandna mašinerija zla, ki vsako novico plasira in jo komentira po ideološkem predznaku. Ne delujejo v javnem interesu, temveč v interesu skupin, ki celotno tranzicijo preprečujejo normalno delovanje demokracije na Slovenskem. Za delovanje demokracije ne zadostujejo zgolj svobodne volitve, temveč tudi svoboda medijev, ki volivcem z raznolikostjo informacij in mnenj omogoča informirano odločanje na volitvah. Slovenski dominantni mediji, ki obvladujejo več kot 90 odstotkov medijskega prostora, skrbijo na eni strani za promocijo svojih ideoloških ljubljencev in cenzuro informacij o njihovih slabostih, po drugi strani pa je njihova glavna naloga konstantna vojna z ideološkim sovražnikom.
Delovanje dominantnih medijev je prav prozorno. Ko jim neka novica ali mnenje ustreza, kot poblazneli citirajo drug drugega: od glavnih slovenskih dnevnikov Dela, Dnevnika in Večera do glavnih spletnih portalov MMC RTVSLO, 24ur.com, Planet Siol. POP TV, TV Slovenija in Planet TV imajo vsi bolj ali manj ene in iste teme, iste poudarke, iste interpretacije, včasih je zgolj rahlo drugačen vrstni red. Neskončno enoumje, kjer nihče ne sme niti malo misliti drugače, je zanje edina resnica, pravica pa zanje pomeni ukinitev vsega, kar moti njihov »resničnostni program«.
Društvo novinarjev (DNS) je jedro negativnih praks v dominantnih medijih. Zdaj od drugih kot politkomisarji zahtevajo neke zaveze za dobre medije? Mar bi se jih sami naprej držali. S favoriti, ki jih menjajo kot za stavo, ker so pač zvesti zgolj »stvari«, nas posiljujejo do nezavesti. V začetku leta sta bila ljubljenčka dominantnih medijev Alenka Bratušek in Uroš Lubej. Dokler vse svoje »ljubezni« niso prenesli na Mira Cerarja in Luko Mesca. Vmes so pozabili na Lubeja in se obrnili proti Bratuškovi, danes jim celo vzhičenje nad Cerarjem močno popušča in so že povsem zblazneli nad Luko Mescem, ki ga vedno bolj nagravžno povzdigujejo do neba.
Pri ideoloških sovražnikih so stanovitnejši, zlasti pri Janši, ki ga zvesto sovražijo do groba. Njemu ne gledajo samo pod prste, temveč tudi pod gate. Ko jim kljub vsem naporom to ne uspe in se realnost ne podredi delovanju njihove mašinerije, kot se je zgodilo v zvezi z odločitvijo ustavnega sodišča (US) o zadržanju izvajanja zaporne kazni za Janšo, potem realnost pač pometejo pod preprogo in obmolknejo. Položaj lahko primerjamo s tistim ob Janševi volilni zmagi 2004. Takrat so dominantni mediji postali tako histerični, da je nastopil medijski mrk pod pretvezo stavke novinarjev. Da jim ne bi bilo treba poročati o Janševi zmagi, so se raje zavili v molk.
Zaradi delovanja dominantnih medijev slovenski volivci ne morejo svobodno izoblikovati lastnega mnenja, saj jim to preprečujejo medijski gospodarji resnice in laži. Nekaj pač obstaja samo, če pride do javnosti, sicer ne obstaja ali pa v izkrivljeni podobi, kot jo plasirajo omenjeni mediji. Drugi mediji imajo preprosto premajhen domet, da bi to lahko spremenili. Zato v Sloveniji ni demokracije, ker ista politična opcija že od leta 1945 ohranja medijski monopol tudi po vzpostavitvi formalne demokracije leta 1990. Zanje je zgolj popolni monopol »demokracija«. Na vsak minimalni poskus razbitja tega medijskega monopola se silovito odzovejo: med prvo Janševo vlado smo tako dobili znamenito podpisovanje 571 novinarjev, znanih pod imenom F 571. Ker preprosto niso mogli prenesti, da bi kdo morda ogrozil njihov monopol, da ne bi bilo vse njihovo in po njihovem. Da kdo ne bi mislil drugače od njih.
Proti obstoju drugačnega mnenja niso podpisovali le peticij, temveč je bila ustanovljena tudi preiskovalna komisija za brezplačnike, ki jo je besno vodila danes propadla političarka Melita Župevc. Motil jih je Mag, Reporter je zanje trn v očesu, prav tako Požareport. V najblažjem primeru drugačno mnenje diskreditirajo in popljuvajo kot rumeno, medtem ko je njihovo driskanje »resno« novinarstvo. Svoboda medijev zanje pomeni vedno zgolj obrambo njihovih – na primer Dejana Karbe ali Anuške Delić. Ker sta »na liniji«, kritična do njihovih ideoloških nasprotnikov, sta zanje velika junaka. Po drugi strani je iz njihovega molka jasno, da podpirajo kazenski pregon Igorja Kršinarja, Boštjana Marka Turka, Primoža Lavreta, Bojana Požarja, mene in še koga, ki si upa kaj kritičnega zapisati o njihovih gospodarjih in moti njihov enoumni ideal medijev, po katerem se morajo vsi strinjati z njimi, vse druge pa je treba utišati, obsoditi in poslati v zapor.
Svoboda govora je res najlepša stvar na svetu, kot je rekel Diogen. Žal v Sloveniji svobode govora ne ogrožajo le nosilci politične in ekonomske oblasti, temveč predvsem predstavniki dominantnih medijev. Dokler se dominantni mediji ne bodo demokratizirali, v Sloveniji ne bo demokracije, temveč nam bo medijska mašinerija zla še naprej prala možgane in ustvarjala privid demokracije.