V njegovi SD bi radi obglavili korupcijo, ko pa se skotalijo glave njihovih favoritov, kot prejšnji teden Thalerju, molčijo kot grob. Ko so Lukšiča konec januarja vprašali o Thalerju, se je v svojem značilnem hinavsko-obrekovalskem slogu zatekel k praznim floskulam o delovanju pravosodja. Čeprav je bil Thaler nosilec njihove liste na evropskih volitvah 2009, so v SD hinavsko tvitali, češ da Thaler ni bil nikoli njihov član. Halo?! A smo prav prebrali? Namesto da bi se zaradi obsojenega opravičili volivcem, saj so Thalerja ponujali kot vlečnega konja svoje stranke in mu dali prednost pred tisoči svojih članov. In to prav v letu evropskih volitev, na katerih bo kandidiral tudi Lukšič, ki se trži kot velika politična čistilka.
Povsem drugače je Lukšič ravnal lani januarja po poročilu KPK o Jankoviću in Janši, saj je zahteval odstop Janševe vlade, da Slovenija ne more preživeti s takšno vlado. Sum korupcije pri Jankoviću in Janši je takrat po Lukšiču ogrožal demokracijo, medtem ko priznanje korupcije in obsodba zanjo pri Thalerju za Lukšiča nista noben problem. Lansko prvostopenjsko obsodbo Janše v zadevi Patria je Lukšič pozdravil kot dobro novico, ob obsodbi Thalerja pa ni vriskal od veselja, čeprav je šlo za prelomno sodbo glede korupcije, ki jo Lukšičeva stranka baje čisti.
Lukšiču niti na pamet ne pade, da bi začel čistiti v svojih političnih vrstah, saj bi moral najprej počistiti samega sebe v zvezi z ovadbo glede projekta državljanske vzgoje. Še drugače je bilo lani januarja, ko je silovito napadal podobna sporna dejanja drugih z besedami: »Zato je prav, da se poslovijo tisti, ki so v politiko prišli, da javna sredstva prelivajo na svoje osebne račune oziroma da pomagajo prijateljem pri okoriščanju z javno funkcijo.« Po izbruhu afere državljanska vzgoja, v katero so poleg Lukšiča vpleteni njegovi družinski člani in visoki predstavniki stranke (sedanji minister Pikalo in njegov državni sekretar Aljuš Pertinač), pa noče polagati računov, kot zahteva od drugih. Raje toži, da so njega in stranko napadle urbane tercialke. Da baje želijo nekateri z napadi na SD destabilizirati vlado?!
Lukšič zase takoj vrešči, da je nedolžen in da ga hočejo likvidirati zagovorniki korupcije (kdo?!), svojim nasprotnikom pa takšne obrambe ne dopušča. Prejšnji teden je na vloženo interpelacijo proti Pikalu omalovažujoče odgovoril, da gre za laž na kratkih in trhlih nogah, ki je obenem gnila. Češ da interpelacije vlagajo neresne stranke kot SDS, resne (kot SD?) pa si prizadevajo za stabilnost, beri ohranitev na oblasti ne glede na vse. Kako klovnovska je bila torej lanska februarska interpelacija SD proti takratnemu ministru Žigi Turku, in to tik pred konstruktivno nezaupnico? Od vsega čiščenja pri drugih Lukšič očitno ne zavoha gnilobe pri sebi in svoji stranki.
Še manj zanima Lukšiča čiščenje v lastni koaliciji. V skladu z »resnostjo« je SD pri nedavni interpelaciji podprla ministra Sama Omerzela, ki je bil prejšnji teden ovaden zaradi poslovanja z Darsom. Glede ovadbe proti ministru Romanu Jakiču se je Lukšič prejšnji teden hinavsko sprenevedal in ni zahteval Jakičevega odstopa, češ da gre za vprašanje Bratuškove in PS. In to leti iz ust Lukšiča, ki tako besno čisti slovensko politiko – pri vseh, razen seveda pri sebi in svojih zaveznikih! Kot vidimo, je Lukšičevo čiščenje namenjeno zgolj odstranitvi politične konkurence in nasprotnikov. Tako ga pri imenovanju ministrov zanima le to, če ustanavljajo konkurenčno stranko na levici, sicer ga spornost posameznega kandidata sploh ne moti.
Povsem drugače je Lukšič obnorel od sovraštva do desnice, zlasti do SDS, ki je po njegovem destruktivna in deluje destabilizacijsko. Tako imenovane udbovske umore je prejšnji teden opredelil za nepomembna vprašanja, češ koga pa zanima, kaj je kdo počel v 70. letih prejšnjega stoletja. Kot samooklicani veliki borec za pravno državo je nedavno domnevno grožnjo z umorom zavrnil s posmeha vredno razlago, da za Slovenijo ni pomembno, kaj si Janez (Zemljarič) misli o Janezu (Janši). Glavno je, da so za Lukšiča in tudi Vebra pomembne še bolj nepomembne ideološke pravljice iz 40. let prejšnjega stoletja, s katerimi nenehno zasmrajata slovensko politično sedanjost.
Lukšič in njegova SD sta zgled vsega, kar je narobe v slovenski politiki. Lukšičeve redne tiskovne konference zaradi njegovih vse bolj odtujenih izjav mejijo na grotesko. Zapleta se v vedno nova protislovja in nedoslednosti, saj se mu od hinavščine že pošteno kisa. Politično nesnago goreče čisti pri drugih politikih in strankah, o svoji politični nesnagi pa vztrajno molči in svojo stranko povrh vsega vedno znova razglasi za najbolj čisto v državi. Če bi Lukšič res hotel počistiti slovensko politiko, bi moral naprej začeti pri sebi.