Prebivalce Slovenije nenehno davi z višjimi davki in prispevki, zaradi njene nesposobnosti brezposelnost dosega rekordne vrednosti. Slovenijo je zadolžila do groba in nam ukradla prihodnost, vendar je premierka v svoji samovšečnosti kljub temu prepričana, da vlada super. Ali vsaj bolje kot Janša. Čeprav je ukradla program Janševe vlade in priznala, da ga je pač ukradla, ker da ni imela časa in je morala z njim nadaljevati. Zakaj ga je potem vseskozi blokirala v letu 2012 in Slovenijo zaradi zamujenih ukrepov potisnila še bolj v brezno? S krajo Janševega programa je hkrati priznala, da je Jankovićev program, s katerim je PS zmagala na volitvah 2011, manj vreden od toaletnega papirja.
Ni naključje, da se ob obletnici vlade Bratuškove spet ukvarjamo z novo afero KPK. Brez KPK ne bi bilo Bratuškove, saj ni postala premierka na volitvah, ampak je bila politično kadrirana in se je na stolček zavihtela ravno zaradi poročila KPK o Jankoviću in Janši. Premierka, ki jo dominantni mediji hvalijo kot hrabro, je v resnici strahopetka brez legitimnosti, saj si ne upa kandidirati niti za predsednico PS, ker bi izgubila. Zato nas ne preseneča, da se z vsemi štirimi bori proti predčasnim volitvam, na katerih bi preizkusila svojo legitimnost, in govori, da bi bil padec vlade škodljiv. Seveda zanjo, ne za Slovenijo.
Bratuškova in njeni iz PS so v enem letu na oblasti pokazali, da so prvoborci brutalnega političnega kadriranja, proti kateremu so tako rohneli pod Janševo vlado in se proti kadriranju zavezali tudi v obeh koalicijskih pogodbah. To vidimo iz jasnih vzporednic med imenovanjem G. G. Mišiča na čelo Luke Koper in Borisa Štefaneca na čelo KPK. Zaradi medijskega pranja možganov provladnih dominantnih medijev je javnost pozabila na afero ob imenovanju Mišiča. Ta ostaja na čelu Luke Koper, kamor je bil kadriran neposredno iz kabineta Bratuškove. Kakor je Štefanec en dan pred imenovanjem na čelo KPK izstopil iz PS, je Mišič le nekaj dni pred imenovanjem na čelo Luke Koper izstopil iz kabineta Bratuškove. Takrat so se v PS na čelu z Bratuškovo pretvarjali, da nimajo nič s tem in vso odgovornost valili na nadzornike v Sodu. Danes zavajajo, da niso vedeli o Štefanečevem članstvu v PS in krivdo valijo na predsednika Pahorja, vendar Štefaneca hkrati vneto podpirajo.
V slogu političnega aparatčika zdaj Bratuškova zahteva, naj damo Štefanecu priložnost. Seveda, ker je kakor ona politični kader, ki ni bil zgolj član PS, temveč tudi komunistične partije. To je eno in isto in edina pomembna referenca za PS. Čeprav nima Štefanec zaradi afere nobene legitimnosti, se kot Bratuškova oklepa svoje funkcije. Primer Štefanec je tipičen zgled delovanja vlade Bratuškove in še zlasti največje koalicijske stranke PS. Ti po vzoru svojega ustanovitelja in predsednika Jankovića niso nikoli za nič krivi ali odgovorni, ampak nenehno s prstom kažejo na druge. Lažejo in zavajajo, da niso vedeli, da je bil Štefanec član PS. Resnična dejstva so povsem drugačna: fotografija na Požareportu s Štefanecem v družbi z vodilnimi politiki PS; fotografija Štefaneca v družbi Bratuškove ob njenem obisku Pomurja avgusta 2013, objavljena na strani PS (24. 8. 2013); priznanje podpredsednice PS in članice izbirne komisije Melite Župevc, da je druge člane izbirne komisije obvestila o članstvu Štefaneca v PS.
Da gre za prevaro, je jasno tudi iz dejstva, da Štefanec ni izstopil iz PS ob prijavi na funkcijo, temveč tik pred imenovanjem. Zdaj PS in Štefanec nakladajo, da je članstvo v stranki njegova osebna pravica. Seveda, osebna pravica le za peesovce, esdejevce in njihove zaveznike kot nekoč za partijo. Kakor Bratuškova, ki o sebi vedno govori zgolj v presežnikih, državljanom pa gre zaradi nje iz dneva v dan slabše, tudi Štefanec zase pravi, da ima visoko stopnjo integritete. Štefanec kakopak ne bo odstopil s funkcije, ker je baje tako moralen. Še malo, pa ga bodo provladni dominantni mediji razglasili za najboljšega predsednika KPK v zgodovini. Sploh kakšna Tarča Špele Šipek, ki vedno zgreši tarčo.
Premierka je v enem letu pokazala najnižjo možno stopnjo politične etike, ko je zavržena dejanja, zaradi katerih volivci vedno znova izgubljajo zaupanje v politike in politiko, branila in jih celo postavljala za zgled. Strankarskega kolega Stepišnika je ob aferi in kasnejšem odstopu z ministrske funkcije branila, da ni storil ničesar nezakonitega, in ga postavila za zgled visokih standardov v politiki. Šefa PS Jankovića je ob ovadbi v primeru Stožice branila, češ da ni kriv, dokler ni obsojen. Tudi ovadenega Jakiča je Bratuškova dajala za zgled, kdaj naj odstopi minister, čeprav bi Jakiču morala že zdavnaj leteti glava. Celo nepomembnega strankarskega kolega Zanoškarja ni odslovila zaradi poročila KPK. Očitno je zanjo absolutna prioriteta le zaščita strankarskih kolegov, ki jih ob aferah in zavrženih dejanjih vedno hvali in brani.
Pod Bratuškovo je Slovenija dočakala najslabše leto po osamosvojitvi. Namesto v prihodnost se zaradi Bratuškove in PS država nenehno vrača v preteklost z rekordnim zadolževanjem, kot tudi moralno zaradi oživljanja najbolj zavrženih partijskih praks, ki smo jih leta 1991 vrgli na smetišče zgodovine. Slovenija ni več dežela prihodnosti, ampak smrdljiva greznica preteklosti. Zato lahko le upamo, da se do dokončnega propada vlade Bratuškove ne bomo vsi zadušili.