Dokončno se je zaklal ob lanskem poročilu KPK o Janši in Jankoviću, ko je razkril svojo nedoslednost in pokvarjenost. Ponaša se z vzdevkom »Previrant«, njegovo delovanje se imenuje »virantovanje«. Med njegovimi najbolj zavrženimi dejanji, ki ga dominantni mediji hvalijo na vsa usta, je njegovo prav klečeplazno podpiranje Alenke Bratušek, sramotno za svobodnega človeka v 21. stoletju. Sploh za nekoga, ki se še danes razglaša za velikega liberalca.
Problem Viranta ni omejen zgolj na tega propadlega politika, ampak se kaže v manjšem zaupanju v demokracijo, kot je pokazala raziskava Slovenski utrip (FUDŠ, marec 2014), in velikanskem številu neopredeljenih volivcev, ki kljub inflaciji novih levih strank ostaja nespremenjeno oziroma celo raste. Virant je utelešenje vsega, česar volivci nočejo: začetno navdušenje in upanje je hitro zamenjalo veliko razočaranje in popolno zavračanje. Pred volitvami 2011 se je za hip izstrelil med zvezde, nakar sta ga pokopali lastna umazanost in nenačelnost – od afere nadomestilo do afere letalske vozovnice. In koliko drugega ne vemo in verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Neodločeni volivci so zelo občutljivi in se takoj razbežijo – to je pred Virantom spoznal Gregor Golobič, ki se je po aferi laganje v zavest državljanov zapisal kot največji politični lažnivec, vendar ga vse do danes ni srečala pamet in še naprej igra svojo vzvišeno in prezirljivo vlogo.
Danes se podobno kot Virantu dogaja novim vstajniškim strankam, Solidarnosti in IDS. Kljub »pumpanju« dominantnih medijev je iz javnomnenjskih anket jasno, da se neopredeljeni volivci in tisti, ki pravijo, da ne bodo volili – oboji pomenijo veliko večino – ne bodo odločili za novonastali ekstremistični levi stranki. Ti vstajniški stranki se doslej lahko pohvalita le z rušenjem Kanglerja in Janševe vlade, današnji problemi v državi ju ne zanimajo več, ampak ponujata lunatične predloge, imata bedne male tiskovke, protestov pa od nikoder. Potem se čudita nad nizko podporo. Odgovor je virantovski: ker sta volivce grdo potegnili za nos. Oboji so pomembno prispevali k padcu Janševe vlade, in sicer z dvojnimi merili in zlagano moralo. Virant in vstajniki so omogočili vzpostavitev vlade Bratuškove, ki jo vse do danes ohranjajo pri življenju. Za oboje velja, da so jih volivci razkrinkali in jim slabo kaže po javnomnenjskih anketah: Virant je pod en odstotek strmoglavil z neverjetnih višin pred izbruhom afere nadomestilo pred volitvami 2011. Potem se ni nikoli več pobral. Enako velja za vstajnike, ki so v različnih zunajparlamentarnih strankah (še zlasti Solidarnosti, IDS oz. Združeni levici) izgubili ves naboj in simbolni kapital. Od tistih neverjetnih in sumljivih 44 odstotkov, kolikor je Niko Toš nameril Solidarnosti decembra 2013, ni ostala niti desetina.
Jasno je, česa volivci nočejo: Viranta in vstajnikov. Zato je Virantova DL mrtva, vstajniški stranki pa sta na političnem obrobju. Tudi pri parlamentarnih strankah opažamo ohranjanje statusa quo in prelivanje volilnih glasov. Levica deluje kot vezna posoda, kjer se glasovi na volitvah zgolj prelivajo – od LDS k Zares in SD, od SD, LDS in Zares k PS, od PS k SD, vmes drobtine pobira Desus. Za vse je značilno, da bistveno ne pridobivajo, ampak izgubljajo v prid neodločenih in razočaranih, ki ne bodo volili. Podobno je na desnici: glavni opozicijski stranki, Janševi SDS, kljub hudi gospodarski in socialni krizi ne uspe pritegniti neopredeljenih volivcev in bistveno povečati podpore volilnega telesa. Tudi opozicijski NSI in SLS se kljub dolgoletni krizi nista povzpeli v javnomnenjskih anketah. Projekcije za NSI za evropske volitve ne kažejo realne podobe, saj stranka jaha na priljubljenosti Lojzeta Peterleta. V težnji po izboljšanju ratingov so se zapletli v zanko z arhivskim zakonom, ki je pripeljal v vojno z SDS. Tudi SLS se nikamor ne premakne: čeprav je tej stranki s podporniki uspelo zbrati rekordnih več kot 80 tisoč podpisov proti nepremičninskemu zakonu, ostaja ujetnica lastne omejenosti in zagovarja predvsem pravice kmetov in veleposestnikov, ne pa drugih jeznih državljanov, ki v neskončnih vrstah taborijo s pritožbami na Gursu.
Ravno zato nas odgovor na vprašanje »kaj hočejo volivci« po šestih letih krize presenetljivo vodi k danes politično mrtvemu Virantu. Izredno visok delež neopredeljenih volivcev jasno kaže, da teh glasov nikakor ne bodo dobile nove ekstremistične vstajniške stranke. Po drugi strani dogodki pred volitvami 2011 pričajo, da je bila prav DL tista desnosredinska stranka, ki ji je z njenim političnim profilom uspelo priti za kratek čas celo na prvo mesto javnomnenjskih lestvic in mobilizirati večino neodločenih volivcev. Zato se danes na pogorišču DL odpira prazen prostor za novo desnosredinsko stranko, ki bi volivcem vrnila upanje na boljše življenje in jih privabila nazaj na volišča. Tako, ki je Janez Stanovnik nikoli ne bo citiral, Kučan ne bo hvalil kot žlahtno desnico, Spomenka Hribar pa je ne bo obiskovala kot zaskrbljena državljanka. Stranko, ki ne bo lizala tla pred levico, niti ji ne bodo dominantni mediji ploskali in jo uvrščali med udarne novice. In takšno desnosredinsko stranko, ki ne bo imela niti najmanjšega priokusa po politično mrtvem Gregorju Virantu.
