Lagali so, da je neodvisni kandidat, v resnici pa je utelešenje političnega kadra in zgled favorita stricev iz ozadja. Leta 2004 je bil imenovan za predsednika računskega sodišča zaradi pripadnosti takrat veliki in pomembni LDS. Po Lahovniku je izpolnjeval tri pogoje – L, D in S. Kasneje smo lahko ugotovili, da Šoltes izpolnjuje celo pet pogojev, in sicer K, U, Č, A in N. In seveda ključnih sedem – K, A, R, D, E, L in J. Javno se ni nikoli distanciral od ravnanja svojega totalitarnega deda Edvarda Kardelja. Kljub temu balastu se prodaja kot nov političen obraz in zahteva očiščenje Slovenije, čeprav potrebujemo politično očiščenje prav od kadrov, kot je Šoltes.
Ker Šoltes izkorišča druge za lastno promocijo, hitro ostane sam. Tako je lani izkoristil Iniciativo zdravnikov, še zlasti Danijela Bešiča Loredana, s katerim je jeseni ustanovil društvo Verjamem. Kmalu potem sta se Bešič Loredan in Šoltes razšla, po Šoltesu zaradi drugačnih pogledov na prihodnost. Čeprav lahko domnevamo, da je jedro spora predvsem lanska julijska izjava Bešiča Loredana v Poletu: »Vsi vemo, da se zdravstvena politika vodi iz stavbe WTC v Ljubljani.« V WTC ima seveda pisarno nihče drug kot Janez Zemljarič. Le kako naj bo Šoltes kot Kučanov varovanec in Kardeljev vnuk proti Zemljariču? Minuli teden smo tudi izvedeli, da je razpadla še Iniciativa zdravnikov. Pred tem je eden od glavnih v tej iniciativi, Erik Brecelj, pokazal, da je za pet minut medijske pozornosti pripravljen storiti marsikaj. Tako je naprej podprl stričevskega kandidata Šoltesa kot velikega strokovnjaka in rešitelja zdravstva in potem – pozor! – po neuspehu tega varovanca stricev obtožil prav strice iz ozadja, češ da so ga minirali. Čeprav Šoltes dokumentirano pogosto visi s Kučanom, stricem vseh stricev.
Ob odstopu od kandidature za ministra je Šoltes pokazal pravi obraz, ko je slovensko ureditev protidemokratično in v slogu svojega totalitarnega deda ozmerjal kot partitokracijo. Le kaj ta Šoltes sploh sili v politiko, če pa ima že ob minimalni kritiki pravi izpad nestrpnosti do demokracije: »Zadnji dogodki me močno prepričujejo, da je poleg nujne zdravstvene potrebna tudi politična reforma.« (Odmevi, po MMC RTVSLO, 20. januarja 2014). Po njegovem bi se morala partitokracija umakniti racionalnosti. Očitno misli, da smo vsi tako butasti in da nismo ugotovili, da je Šoltesov izraz partitokracija zgolj sopomenka za Kučanovo psovko na račun demokracije – strankokracija. Zato nas ne preseneča, da Šoltesu še stranke ne uspe ustanoviti, kaj šele da bi bil izvoljen na demokratičnih volitvah v parlament.
Dominantni mediji Šoltesa nenehno hvalijo kot izjemnega predsednika računskega sodišča, zaradi česar bi moral imeti bleščečo politično prihodnost. To naj bi bila njegova referenca tudi za propadlo kandidaturo za zdravstvenega ministra. Če pogledamo nešteto dolgoveznih intervjujev s Šoltesom do sredine leta 2013, ko so dominantni mediji čez noč lansirali zgodbo »korupcija v zdravstvu«, bomo videli, da Šoltes pred poletjem 2013 veliko govori o vsem drugem, o zdravstvu pa zelo malo. Pod Janševo vlado se je kot borec za pravice javnega sektorja boril proti varčevanju. Bil je proti zlatemu fiskalnemu pravilu, nakar je obmolknil, ko ga je sprejela njegova vlada Bratuškove. Še huje – hvalil se je, da je celo Kučana v kavarni Zvezda poučeval prav o fiskalnem pravilu.
Celo podmladek SD, Mladi forum, je Šoltesa kot predsednika računskega sodišča označil za politikanta. Erjavca je strmoglavil zaradi smetnjakov, do zaresovske ministrice Majde Širca pa je bil bolj prizanesljiv. Pomenljiv je tudi Šoltesov odgovor na anonimko jeseni 2012, v kateri so ga obtožili, da njegovo računsko sodišče po letu 2009, ko je vodenje UKC Ljubljana prevzel Šoltesov prijatelj Simon Vrhunec, tega javnega zavoda ne revidira več. Šoltes je odgovoril, da bo UKC Ljubljana revidiral, ko bo prišel na vrsto. In to naj bi bil veliki borec proti nepravilnostim v zdravstvu!
Šoltes je rojen politikant. Rad veliko govori, vendar nikoli ničesar tehtnega ne pove. Nenehno se želi zavihteti na čelo te ali one stranke. Leta 2011 so ga mediji omenjali kot predsednika stranke Preporod skupaj z Marto Kos (Forum 21) in samooklicano teto iz ozadja Spomenko Hribar, vendar iz te stranke ni bilo nikoli nič. Darko Štrajn ga je lani videl kot možnega kandidata za predsednika takratne stranke v nastajanju, današnje Solidarnosti. Tudi iz tega ni bilo nič. Lani so ga omenjali kot kandidata za predsednika PS. Iz tega prav tako ni bilo nič. Že pol leta ustanavlja stranko Verjamem, a iz tega še vedno ni nič. Kar raznaša ga od oblastihlepja, vendar hoče v visoko politiko priti skozi zadnja vrata in brez volitev, ker čuti, da ga ljudstvo ne mara. Zato sili naravnost v vlado – lani se je ob iskanju mandatarja pred konstruktivno nezaupnico proti Janši po medijih nenehno ponujal za mandatarja, tokrat se je neuspešno silil celo za zdravstvenega ministra. Po vseh teh neuspehih je jasno kot beli dan, da kljub »pumpanju« dominantnih medijev in vneti podpori stricev iz ozadja iz Šoltesa nikoli nič ne bo.