Že od prevzema predsedniškega stolčka Lukšič sanja o veliki zmagi SD na volitvah, vendar se te zmage očitno boji, sicer nikoli ne bi šel v koalicijo z Bratuškovo, temveč na predčasne volitve. Zdaj je vedno bolj jasno, da je zaradi strahopetnosti zamudil svojo veliko priložnost. Ne ogrožajo ga zgolj frakcijski boji za oblast znotraj SD, kjer naj bi ga na predsedniškem stolčku zamenjal kmetijski minister Dejan Židan, ki mu dominantni mediji pojejo hvalnice, čeprav ni jasno, zakaj naj bi bil sploh priljubljen. Predsednika SD in njegovo stranko ogroža predvsem tisto, proti čemur se ta stranka najbolj bori – konkurenca. Paranojo pred politično konkurenco v obliki novih strank je Lukšič izrazil že letos poleti, ko je nove stranke, ki so leta 2011 prišle v parlament, izenačil kar z državnim udarom. Danes se sooča s še hujšo nočno moro, to je s trojno grožnjo novih strank na levici.
Odstop ministra za zdravje Gantarja je od mrtvih obudil že skoraj odpisano politično konkurenco, ki je pozno spomladi in poleti jahala na medijsko napihnjeni problematiki zdravstva – Igorja Šoltesa, Danijela Bešiča Loredana in Erika Breclja. Zlasti slednji je prejšnji teden znova vstal od mrtvih in v hipu postal velika medijska zvezda. Da so v SD zaradi omenjenih živčni, so poleti pokazali s tvitom: »Kot že večkrat, se Igor Šoltes spet javlja za predsednika nove stranke. Tokrat z eno razliko, ima že enega člana (Bešiča Loredana, op. a.), ki pa žal odhaja v Švico.« (22. julij, @strankaSD). Živčnost SD je povsem razumljiva, saj v tej stranki na veliko govoričijo o javnem zdravstvu, hkrati pa so si zaradi koncesije Lukšičevi ženi sami sebi zabili gol. Lukšiču nihče več ne verjame, da je borec za javno zdravstvo, saj je silovito branil neoliberalno koncesijo svoje žene.
Še bolj Lukšičevo SD ogrožata iniciativa za demokratični socializem in napovedana ustanovitev vstajniške stranke Solidarnost, kjer izstopa Uroš Lubej, veliki ljubljenček dominantnih medijev. Dejstvo je, da imajo dominantni mediji raje Lukšičeve konkurente, saj jim nenehno delajo piar, do njih pa niso bili nikoli niti malo kritični. Pristranskost dominantnih medijev do teh dveh strank v nastajanju je očitna tudi iz posebne pohvale čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije za Delov projekt Revolt in alternative. S tem je DNS nakazalo, koga podpira novinarski ceh, ki obvladuje dominantne medije: totalitarne ideje v obliki demokratičnega socializma in hvalnice propadlemu jugoslovanskemu režimu.
Slovenija je zato pred novim valom velikega političnega ekstremizma na levici, kar je za celotno družbo pogubno. Poguba tega še večjega levega ekstremizma je v tem, da nam bodo zdaj vsi po vrsti kot rešitev ponujali tisto, kar nas je v resnici privedlo v krizo. Vse omenjene nove politične opcije v nastajanju ponujajo iste politične in ekonomske ideje kot SD, vendar v še radikalnejši obliki: sklicujejo se na bankrotiran nacionalni interes in zahtevajo ohranitev podjetij v državni lasti, čeprav je to celo po KPK vir velike sistemske korupcije. Nove ekstremistične stranke se bodo volivcem prodajale kot velike borke proti korupciji, v resnici pa bodo s ščitenjem državne lastnine največji varuh sistemske korupcije. Pretvarjale se bodo, da so solidarne, vendar bodo ščitile privilegije javnega sektorja, od koder prihajajo vodilni člani in ideologi teh novih strank. Ker se ne bodo hotele odreči svojim privilegijem, bodo zahtevale višje davke in bile proti varčevanju. Ovcam bodo metali pesek v oči in vsi v en rog tulili proti fantomskemu neoliberalizmu. Da kdo po naključju ne bi opazil, da so ravno ideje, ki jih zagovarjajo, vzrok za težave, v katere smo tako globoko zabredli.
Ni težko uganiti, da bodo »vstajniške« stranke takoj zažigale v javnomnenjskih anketah, dominantni mediji pa jim bodo peli hvalnice še bolj osladno kot doslej. Scenarij je naslednji: nove stranke bodo vzele podporo predvsem Lukšičevi SD, saj PS in Desusu nimajo kaj vzeti, ker komaj lovita parlamentarni prag. Da bi se ohranile na lestvicah, se bodo obstoječe leve stranke še bolj radikalizirale. Največji zasuk v ekstremizem lahko pričakujemo ravno od Lukšiča in njegovih v SD. Lukšič je že vreščal, da so se v njihovi stranki že v 90. letih prejšnjega stoletja prvi spomnili demokratičnega socializma, po prevzemu predsedniškega stolčka pa se je javno navduševal nad bivšim režimom in njegove klavce povzdigoval v junake. Politično še bolj v levo se bosta radikalizirali tudi PS in Desus, če bosta hoteli preživeti.
S prihodom novih levih strank so Lukšiču in njegovi SD šteti dnevi na vrhu javnomnenjskih anket. Vendar to ne pomeni rešitve za Slovenijo, saj bomo z novimi levimi strankami prišli z dežja pod kap. Poleg Lukšiča bomo v resnici dobili še številne nove lukšiče, ki se bodo med seboj stepli, kdo bo volivcem uspešnejše prodal pogubne ideje, ki so nas že pahnile v totalitarizem in ekonomski bankrot.