Letošnji prvomajski prazniki so še bolj kot prej kres Semoličeve ničevosti in njegovega boja proti interesom slovenskih delavcev. Semolič se je pod vlado Bratuškove dobesedno vdrl v zemljo, čeprav so razmere na trgu dela za slovenskega delavca letos daleč najbolj katastrofalne po nastopu krize. Na vrhu gospodarske konjunkture leta 2008 je bilo 996 tisoč delovno aktivnih prebivalcev, lani pa samo še 906 tisoč. Kriza je torej izbrisala skoraj sto tisoč delovnih mest, naš glavni sindikalist pa nič. Vendar to še zdaleč ni vse: marca letos smo imeli že 126 tisoč brezposelnih, to je dvakrat več od števila brezposelnih pred izbruhom krize septembra 2008 (59 tisoč). Tudi o tem Semolič molči. Iz njegovih ust ne boste slišali niti podatka, da so bile lani realne povprečne neto plače nižje kot pred krizo 2008, kar pomeni, da slovenskemu delavcu življenjski standard vse bolj pada. Za vse to Semoliču danes ni niti malo mar, saj se za delavce bori zgolj takrat, ko je na oblasti politična opcija, ki mu ni po volji.
Pod prejšnjimi vladami, še zlasti Janševima vladama, je bil Semolič politično hiperaktiven: nenehno je rovaril s stavkami, grozil z referendumi in se vsak dan silil s tiskovnimi konferencami. Probleme je videl celo takrat, kadar jih je bilo najmanj. Novembra 2007, ko je bila brezposelnost zgolj 68 tisoč, je korakal gor in dol po Ljubljani s takrat novoizvoljenim predsednikom Danilom Türkom pod geslom »vsega smo siti, samo kruha ne«. Danes mu na pamet ne pade, da bi organiziral demonstracije. Kje pa – celo odpovedal je demonstracije, napovedane za lanski november, ker je očitno nadvse zadovoljen nad poraznimi razmerami za slovenskega delavca. Prav tako lani ni demonstriral proti zvišanju DDV, čeprav je to najbolj prizadelo socialno najšibkejše – upokojence, brezposelne in tiste z najnižjimi dohodki – za katere se Semolič baje zavzema. Z molkom o naraščajoči socialni stiski delavcev je pokazal, da ga zanima zgolj stabilnost vlade Bratuškove in da so njegovi sindikati peta koalicijska stranka, v resnici sindikalna peta kolona.
Ker je Semolič salonski sindikalist, nikoli ni obiskoval tovarn. Višek njegovega »delovanja« je, da naredi kratek krog po Ljubljani do parlamenta z nekaj transparenti, zavrešči nekaj obrabljenih floskul za kamere in se za prvi maj odkotali na ljubljanski Rožnik. Če bi hodil v tovarne, bi vsi ugotovili, da ga delavci v resnici ne podpirajo. Da Semolič in njegovi sindikati niso na strani delavcev, smo jasno videli po izbruhu krize ob dogodkih leta 2009 v Muri in Gorenju. Delavkam Mure je obrnil hrbet. Njegovo brezbrižnost so razkrinkali tudi delavci v Gorenju in ga izžvižgali. Seveda je takrat zavrnil pozive, da odstopi, čeprav so mu delavci jasno sporočili, da ga nočejo.
Semolič si že več kot dvajset let uzurpira pravico, da odstavlja demokratično izvoljene premierje, razen seveda Bratuškove, ki ni bila izvoljena na volitvah. V resnici ga zanima zgolj to, da je sam večni šef sindikatov in da že celotno tranzicijo blokira strukturne reforme, s čimer delavcem krade upanje na boljšo prihodnost. Svojo hinavščino je najočitneje pokazal leta 2011, ko se je na vse kriplje boril proti pokojninski reformi in jo zrušil na referendumu. S tem je delavcem preprečil, da bi lahko delali dlje in imeli višji življenjski standard, saj so plače bistveno višje od pokojnin. To Semolič že dobro ve, saj ima nadvse lepo plačo in jo želi čim dlje ohraniti. Zato se je decembra 2012 dal kot edini kandidat ponovno izvoliti za predsednika ZSSS, in sicer pri 65 letih! Svojo debelo plačo bo vlekel kar do konca leta 2017, ko bo imel že več kot 70 let.
Semolič je izredno spreten demagog, zato je vedno ustvarjal videz pomembnosti, ko se je boril za nepomembne stvari, na primer za ohranitev drugega maja kot praznika. Tako še naprej vošči za prvi in drugi maj, čeprav drugi maj ni nikjer praznik, razen v banana državah, kot so Srbija, Ukrajina in Rusija. In zaradi Semoliča seveda tudi v Sloveniji. Ob vladni pobudi za ukinitev drugega maja kot praznika je 2012 butal neumnosti: »Gospodje so šli v požrešnosti po dobičkih predaleč, ko bi delavcem vzeli drugi januar in drugi maj!« V resnici nenehno paktira z velekapitalom, saj se ni nikoli boril proti kapitalskemu lobiju Kučanovega Foruma 21, pred izbruhom krize pa mu dolga leta ni bilo niti najmanj mar za nepravilnosti pri lastninjenju družbenega premoženja in gospodarski kriminal. Sindikalnega šefa ZSSS tudi ne skrbi teptanje pravic delavcev, kar vsako leto pokaže prav na prvomajskem Rožniku, kjer tudi letos gosti Zorana Jankovića kot slavnostnega govornika. Semoliča bi moralo biti sram, da se tam klanja Jankoviću, čigar Stožice je sindikat gradbenih delavcev označili za spomenik poteptanih temeljnih delavskih pravic.
Kar je Kučan na političnem prizorišču, je Semolič na sindikalnem: nenehno drži državo v šahu in preprečuje normalno delovanje demokracije. Če je na oblasti opcija, ki je ne podpira, nenehno ustvarja izredne razmere v državi in si prizadeva za strmoglavljenje te vlade. Nasprotno se obnaša, ko je na oblasti »njegova« opcija, saj mu takrat ni niti najmanj mar za tegobe delavcev, ampak raje obmolkne in se oglasi predvsem za prvomajske praznike. Tako bo tudi letos za prvi maj navrgel nekaj obrabljenih demagoških floskul, jih zalil s pijačo in jedačo ter delavce kot vedno prepustil bedi. Kajti Semolič je velika prvomajska prevara.