Štrukljevega boja za plače javnega sektorja za zdaj ne spremljajo medijske fanfare in vstajniški teater na ulicah kot leta 2012. Štrukelj sicer ponovno zaostruje retoriko v pogajanjih z ministrom Mramorjem in grozi z ulico, vendar gre tokrat zgolj za predstavo za naivne. Štrukelj se proti Mramorju doslej ni dobro izkazal. Spomnimo, da je pri pogajanjih o plačah pred Mramorjem prvič pokleknil že leta 2003. Posledica takratnega dogovora je bila, da so plače javnega sektorja do leta 2007 močno zaostajale za gospodarsko rastjo. Po letu 2008 so Štruklju ponovno zrasla krila in je bojevito branil plače javnega sektorja, zlasti med vstajami 2012/13. Od bojevitega Štruklja je bolj malo ostalo. Vse bolj je jasno, da bo prej ali slej spet pokleknil pred Mramorjem.
Nenadoma je razvodenela Štrukljeva vstajniška brezkompromisnost, ki jo je zastopal še v letošnjih pogajanjih z Virantom: »Nismo se pripravljeni pogajati o dodatnih znižanjih niti kar se tiče števila zaposlenih niti kar se tiče plače, preostalo pa je lahko predmet pogovorov.« (marca 2014). Zdaj se Štrukelj pogaja, pogajanj ne zapusti, temveč jih je prejšnji teden zapustil Mramor, vlado pa Štrukelj poziva, naj vendarle ne zavlačuje. Pod Janševo vlado je bil Štrukelj neizprosen, saj je bil njegov odgovor na vse vedno zgolj »ne«: zavračal je kakršnakoli pogajanja, nenehno grozil z referendumom in ulico, vse to pa je preraslo v vstaje 2012/13.
Ker gre pri Mramorju za iste varčevalne ukrepe kot pri Janševi vladi, je občutek déjà vu tako moteč, da Štrukelj danes nujno potrebuje dober izgovor, saj bo po vseh teh bojevitih in vstajniških letih težko kar tako padel na kolena pred Mramorjem. Nasproti mu stoji pobesnelo in radikalizirano članstvo, ki ga je Štrukelj v orkestru z dominantnimi mediji leta in leta ščuval in ga zdresiral v prepričanje, da ne smejo nikoli pristati na znižanje plač. Bistveno lažje bo prepričati javnost, saj bo za to poskrbela medijska pralnica možganov. Dominantni mediji že delajo za to, saj vseskozi vročično iščejo način, kako javnosti prodati identične varčevalne ukrepe, zaradi katerih je pred dvema letoma na vstajah gorela Slovenija. Drugače kot sedaj so dominantni mediji Štruklja leta 2012 silovito podpirali pri njegovi protivarčevalni križarski vojni. Vsak dan je skakal z naslovnic vodilnih dnevnikov, rolal se je iz ene televizijske ali radijske oddaje v drugo, povsod ga je bilo preveč. Podpirali so ga pri njegovi vojaški brezkompromisnosti in zavračanju vseh pozivov k razumu. Ker Štrukljeva retorika takrat ni zadoščala, so se mu jeseni 2012 pridružili še vstajniki in zaradi varčevanja zahtevali padec takratne Janševe vlade. Varčevanje je pomenilo hlapčevstvo Bruslju, klečeplazenje pred Nemčijo in neoliberalizem, poleg Janševe glave so zahtevali še Šušteršičevo.
Danes se dominantni mediji obnašajo povsem drugače. Z Mramorjem, ki le ponavlja varčevalne ukrepe Janševe vlade iz 2012 in govori o istih sedmih odstotkih znižanja plač v javnem sektorju, o istem znižanju proračunskega primanjkljaja na manj kot tri odstotke BDP in grozi z isto Evropsko komisijo, imajo lepe, priliznjene intervjuje. Seveda ne zahtevajo Mramorjeve ne Cerarjeve glave, temveč so se obrnili proti Štruklju in sindikatom. Štruklja in sindikate pošiljajo na smetišče zgodovine. V današnji medijski pralnici možganov so sindikati nenadoma postali cokla razvoja, čeprav so jih še včeraj hvalili kot borce za socialno državo. Ker so se glede varčevanja v javnem sektorju v mišjo luknjo skrili tudi vstajniki, dominantni mediji namesto na barikade in k vojni pozivajo k socialnemu dialogu in miru.
Da bo Štrukelj popustil, je na dlani, ker nad njim visi tudi dolga roka njegovega nekdanjega tasta Milana Kučana. Ta se je že javno izjasnil, da s svojim F 21 podpira Cerarjevo vlado, torej tudi varčevalne ukrepe, proti katerim se Štrukelj bori. Zato bo tudi Štrukelj moral tokrat odigrati drugačno vlogo kot pri istih varčevalnih ukrepih pod Janševo vlado 2012. Takrat je Kučan nasprotoval varčevanju in s Forumom 21 organiziral posvet Ali je v Sloveniji mogoča tudi drugačna pot iz gospodarske krize, kot jo danes uveljavlja gospodarska politika v Sloveniji? (17. 10. 2012), na katerem so bili proti krčenju izdatkov za javni sektor. Po Kučanu je bilo tedaj varčevanje v nasprotju s slovenskimi vrednotami.
Danes je povsem drugače. Štrukelj je še decembra 2012 razglasil: »Vojna je že.« Vendar tokrat vojne zagotovo ne bo. Prav tako doslej Cerarjeve vlade ni poslal na »minimalca«, kot je za vse funkcionarje zahteval februarja 2012. Tudi njegove grožnje z ulico so vedno bolj medle in spominjajo na slabe vice. Največji vic je seveda Štrukelj. Za 3. december je sicer prijavil stavko, vendar je v isti sapi razložil, da stavke morda celo ne bo. Kaj podobnega je bilo leta 2012, ko so stavke prerasle v vstajo, nemogoče. Zgolj čakamo lahko, kdaj bo Štrukelj odložil orožje, izdal svoje članstvo, podpisal premirje in spet pokleknil pred Mramorjem.