Sindikalisti Slovenske filharmonije so ves čas delali korake naprej in vedno bolj zaostrovali konflikt z vodstvom. Le kako bodo sposobni narediti korak nazaj, kot pričakuje minister za kulturo Tone Peršak? Ko apelira k začasnemu kompromisu med direktorjem filharmonije Damjanom Damjanovičem in stavkajočimi, pri čemer je lažno napovedal direktorjevo slovo s 1. julijem, naj se spomni, da so s sindikalnimi zahtevami spodbujeni člani najprej v opozorilni stavki zahtevali odstop direktorja in prekinitev pogodbe z dirigentom Urošem Lajovcem, temu je sledila še njihova zahteva po sodelovanju orkestra pri izbiri dirigenta ter tretjinska zastopanost zaposlenih v svetu zavoda. Nazadnje so zahtevali že direktorjevo razrešitev in še in še. Da bi bilo povsem po njihovem, bi moral oditi predsednik sveta zavoda in skupaj z njim njegovi člani. Kaj pa zbor filharmonije? Ali je tudi ta moteč, ker se njegovi člani niso pridružili stavki?
Naključni opazovalec se ob tem sprašuje, kaj za vraga je bilo narobe, da člani orkestra tako trpijo in kličejo na pomoč ministra za kulturo? Trdijo, da so v desetih letih izgubili tretjino občinstva, ko pa jim dirigent Lajovic, ki naj bi imel kljub težkemu karakterju vendarle čut za dobro glasbo, predlagal višjo kvalitete igranja (to je zapisal v pismu sindikalistom), s tem da bi boljše violiniste presedel v ospredje, je dobil sindikalno lekcijo: v orkestru smo vsi enaki.
Le kaj je lažje reči kot to, da je delo vodstva nezadostno ter kritizirati direktorjevo samovoljno nastavljanje dirigenta? So sindikalisti pozabili, da so se doslej zmrdovali nad vsakim dirigentom, ki je prišel, kot je vedel povedati direktor Damjanovič. Emmanuel Villaume je bil nežen, Lajovic je preoster, ustrezal jim ni niti dirigent George Pehlivanian, ki so ga izbrali sami, saj so tudi z njim imeli manjše konflikte. »Pa bodi pameten,« kot je dejal Damjanovič. Kakšen bo razplet? Ali bo obveljal ministrov predlog za odhod direktorja s 1. julijem letos ali pričakovanje Damjanoviča o odhodu iz filharmonije ob izteku mandata prihodnje leto? Če se bo moral posloviti eden, naj se še, preprosto, kot je lahko, tudi drugi. Konec koncev, zakaj sploh potrebujemo Slovensko filharmonijo in ministra za kulturo, ko pa vendar imamo generalnega sekretarja svizcev Branimirja Štruklja?
