Poigrajmo se malo s številkami. Potem ko so poslanci v pregretem predvolilnem ozračju jeseni leta 2011 sprejeli zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), je izkoristek po šestih letih skromen: od 32 po zakonu odrejenih finančnih preiskav zoper 124 fizičnih in 76 pravnih oseb so se le tri končale s sodbo. Dve sta pravnomočni, ena še ni, skupna vrednost dosojenega zneska znaša 2,2 milijona evrov. Pričakovanja javnosti so bila večja. Ljudje so pričakovali, da bodo premoženje pobrali tajkunom in bančnikom, a za zapahi in z do zdaj odvzetim premoženjem so se znašli le klasični kriminalci, čeprav bi tem ljudem premoženje lahko odvzeli že po tedanji zakonodaji. Zato se poraja vprašanje o resničnih namenih zakona, ki so ga raztrgali malodane vsi pravniki.
Zakona ni predlagala Pahorjeva vlada, ampak skupina poslancev Zares, sprejeli pa so ga v času, ko je potekalo sojenje v zadevi Patria. Poleg kupa nelogičnosti v oči bodejo štiri stvari: prvič, ni treba, da si obsojen v kazenskem postopku, da ti lahko odvzamejo premoženje; drugič, ti moraš dokazati, da je tvoje premoženje zakonitega izvora; tretjič, zakonito premoženje je tisto, za katerega si plačal davke in prispevke; in četrtič, pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva celotno premoženje. Vsi ti nesmisli, kot da bi jih kdo namenoma vstavil v zakon, so se v praksi javno razkrili ravno v primeru Janeza Janše.
Preiskava, kot poročajo mediji, je zajela prihodke od leta 2000 naprej, premoženje pa še od prej (kot da pred začetkom tisočletja ne bi imel ničesar); izmenjava denarja zakoncev v skupnem gospodinjstvu je očitno nezakonita; da je Janša dražje prodal posest v Trenti, kot jo je kupil, je dokaz koruptivnosti; kljub temu da je Janša v primeru Patria pravnomočno nedolžen, mu tožilstvo želi odvzeti premoženje ravno zato, ker naj bi prejel podkupnino v tej zadevi. Obramba pred takimi obtožbami, ki temeljijo na takih domnevah, je nemogoča.
Zato čas gonje zoper Janeza Janšo, okoliščine sprejema pravno vprašljivega zakona, odločanje sodstva, omahovanje tožilstva in še več drugih indicev kažejo, da je bil jeseni 2011 za onemogočanje političnega nasprotnika v bistvu sprejeli lex Janša. Kot nekakšen rezervni scenarij, če bi sodba v zadevi Patrie propadla. Vsi drugi, ki so se bolj ali manj upravičeno znašli v postopkih na podlagi zakona, so zgolj koletaralna škoda. Ampak, saj veste, v revoluciji žrtve vedno upravičujejo sredstva za dosego cilja. Ta ni samo dokončen izbris Janše s političnega prizorišča, ampak javno kot zasebno diskreditiranje širokega kroga ljudi okoli njega in stranke SDS.
