Na Kitajskem so pred dnevi v skladu s tradicionalnim koledarjem stopili v novo leto v znamenju petelina. Znamenje je letos povezano tudi z elementom ognja, kar naj bi pomenilo optimizem, inovacije in napredek. Ali bo kakšno zlato jajce na področju gospodarskih uspehov znesla tudi slovenska kokoš, ne vemo, petelinjenja pa bo, kot je videti, vsaj v kulturi več kot preveč.
S petelinjo afero, ki smo ji bili priča konec januarja prav na odru najbolj petelinje dvorane v Sloveniji, se ne morejo meriti ne uspeh Lainščkovega Petelinjega zajtrka ne pisani petelini, ki jih leta zvesto slika France Slana. Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma je namreč na premieri predstave Vojna in mir blestel, no, po nekaterih interpretacijah pa predvsem trpel, pravi, živi petelin. Ta je v enem od prizorov celo poletel v zrak in s tem, verjemite ali ne, zasenčil celotni igralski jagodni nabor igralcev iz kar dveh ljubljanskih gledališč, Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) in SNG Drame. Romunski režiser predstave Silviu Purcǎrete glede takega angažmaja gospoda petelina očitno ni imel nobeni predsodkov, imeli pa so jih številni obiskovalci predstave, ki izživljanja nad živalmi nikakor ne podpirajo.
Po protestnih odhodih s predstave so sledila še številna ogorčena pisma gledalcev, organizatorji koprodukcije pa so se ob tem zgolj posuli s pepelom, rekoč, da je prizor, v katerem sodeluje živ petelin, v predstavo Vojna in mir vključen na izrecno zahtevo režiserja. Organizatorji koprodukcije naj bi za to izvedeli razmeroma pozno, zato niso mogli pravočasno ukrepati, tudi igralci naj bi idejo sprejeli s precejšnjim odporom. Še dobro, da je za svojimi odločitvami bil vsaj režiser, sicer bi lahko pomislili, da si je igralske kariere željan petelin kar sam utiral pot v enega največjih koprodukcijskih igralskih kokošnjakov, v katerem pa trem direktorjem navkljub očitno ni niti enega, ki bi bil pripravljen za neljubi dogodek prevzeti krivdo na svoja ramena. Ne ravnatelj Drame ne njegova soproga, ravnateljica MGL, ne direktorica Cankarjevega doma, objektivne odgovornosti niso čutili. Je pa zato očitno odgovornost za svojo vlogo v predstavi zelo dobro čutil prav petelin, ki tradicionalno velja tudi za simbol vojaškega poguma in vztrajnosti. Šele z njegovim frfotanjem perja so na dan prišli kritični pomisleki o smiselnosti ustvarjanja tako dragih, a hkrati nekonsistentnih predstav, ki impresionirajo samo s številom igralcev in scenografijo, vsebina pa šepa.
