Ne samo da je kot večina multikulti globalistov (izstopala sta gnilozobi perverznež Jean-Claude Juncker in kanadski puer delicatus Justin Trudeau) objokoval smrt tirana, ampak se je zavezal k molitvi in priprošnji za njegovo dušo. Kakšno usmiljenje! Niti besede o sto tisočih pobitih, milijonih uničenih življenj in popolnem opustošenju Kube, ki jih je Castrova komunistična zlovlada pustila za sabo. Nič. Ne spominjam se, da bi papež Pij XII. objokoval Stalinovo smrt, Pavel VI. molil za ubitega Che Guevaro, Janez Pavel II. pa daroval rekviem za Josipa Broza Tita ali Nicolaeja Ceauşescuja.
Odvratno, do množic Castrovih žrtev skrajno nepietetno ravnanje, a za tri leta trajajoči pontifikat Frančiška nič novega. S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo in molijo, da bi se ta agonija čim prej končala. Začela se je kot farsa na zadnjem konklavu, se nadaljuje kot borgijska komedija, a se žalibog za cerkev utegne skleniti kot velika tragedija. Lani objavljena avtorizirana biografija belgijskega kardinala Godfrieda Danneelsa (mimogrede, njegova eminenca je odkrit zagovornik sodomije in istospolnih porok), je razkrila, da je skupina kardinalov, t. i. »santgallenska mafija« (Danneels, Kasper, Martini), v nasprotju z apostolsko konstitucijo Universi Dominici gregis že leta 2005 skušala preprečiti izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža in vsiliti Argentinca. To jim je končno uspelo leta 2013 po, domnevam, izsiljenem odstopu Benedikta XVI. Če prepustim specialistom kanonskega prava sholastične razprave o trenutnem statusu Frančiška, ki verjetno niha med protipapeštvom in sedisvakantstvom, ostaja dejstvo, da je bila njegova izvolitev izjemno umazana, podobna zamenjavi Celestina V. z Bonifacijem VIII. v trinajstem stoletju.
Tako kot se je Frančiškov pontifikat začel, se tudi nadaljuje. Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium in enciklika Laudatum si sta bila intelektualna »presežka«. Ugotovil je, da tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, vojne in menda botruje islamskemu terorizmu. Ob prebiranju sem se spraševal, ali dokumenta prihajata iz Vatikana ali morda iz Havane ali Caracasa. Obupen intelektualen padec v primerjavi z Benediktom XVI. Ta je v svojem znamenitem regensburškem govoru že leta 2006 svaril pred nevarnostjo islamizacije Evrope, s Frančiškom je islam dobil velikega zagovornika, čigar ekumenska prizadevanja segajo do zagovorništva sinkretizma islama in krščanstva. Tako je lani poljubil Koran in izjavil, da sta s Svetim pismom ena in ista knjiga (sic!). Zame najbolj oduren dogodek je bil na letošnji veliki četrtek, ko je negroidnemu muslimanu umil noge. Umivanje nog muslimanskim klavcem in posiljevalcem je simptom izrojenosti patološkega altruizma in vatikanskega islamoljubja. Mučeniška smrt 84-letnega francoskega duhovnika Jacquesa Hamela, ki sta ga konec julija dva muslimana med opravljanjem mašnega obreda zaklala, je zavrženost Frančiškovega početja pokazala v pravi luči. V nasprotju s papežem Frančiškom so sv. Bernard iz Clairvauxa, sv. Ludvik Francoski, sv. Nikazij Jeruzalemski in drugi svetniki križarji razumeli, da dialog z muslimani ne more potekati z umivanjem nog, ampak zgolj v islamu umljivem jeziku. Jeziku sile. Deus vult!
Katoliško občestvo je ob Frančiškovih izpadih lahko samo vilo roke in pošiljalo peticije v Vatikan. Stvari pa so se zaostrile po lanski spodleteli sinodi o družini in zlasti objavi postsinodalne apostolske spodbude Amoris Laetitia. Z njo je Frančišek in njegova kamarila na čelu s kardinalom Walterjem Kasperjem želela »posodobiti« moralni nauk katoliške cerkve. A tokratni Frančiškov aggiornamento ni nikakršna posodobitev, ampak implicitna apostaza temeljev katoliškega moralnega nauka. Pod krinko usmiljenja želi osebam, ki živijo v smrtnem grehu (ločenci, konkubinatorji, sodomiti, ipd.) omogočiti prejemanje svetega obhajila. S tem bi v celoti onečastil tako zakrament svetega zakona kot zakrament svete evharistije. V nasprotju z evangeliji bi redefiniral temeljne moralne pojme katoliške vere, kot so greh, kesanje in odpuščanje, ter uveljavil moralni nihilizem. Ob celovitem udejanjanju apostolske spodbude Amoris Laetitia katoliška cerkev ne bi bila več katoliška, ampak bi se preoblikovala v bergogliovsko sekto. Katoliška cerkev danes po mojem ne potrebuje shizme in nove reformacije, ampak protireformacijo, dekonstrukcijo izročila drugega vatikanskega koncila in vrnitev k tridentinski zapuščini. Skratka, tisto, za kar se je zavzemal francoski nadškof Marcel Lefebvre in še Bratstvo svetega Pija X.
Svoje odgovornosti pred pehanjem katoliške cerkve v propad pa so se pet minut pred dvanajsto zavedeli tudi nekateri kardinali. Štiri eminence, Joachim Meisner, Carlo Caffarra, Raymond Burke in Walter Brandmüller so zbrali pogum, se uprli kurijski glajhšaltungi in se odločno postavili v bran katoliške ortodoksije in ortoprakse. Papežu so pred tednom dni poslali pismo s petimi vprašanji, imenovanimi dubia (dvomi). Njihove eminence papežu postavljajo temeljno vprašanje, ali namerava še naprej širiti krivo vero in spodkopavati moralni red? Povedano laično, papeža obtožujejo herezije. Žalibog tudi v Vatikanu vlada politična korektnost in označevanje resnice za sovražni govor, zato nad štirimi kardinali pričakujem pravi pogrom. A slejkoprej bo Frančišek na dubia moral odgovoriti, tudi jezuitska sprenevedavost mu bo ob tako jasnih vprašanjih težko v pomoč.
Upanje na sklic koncila, ki bi Frančiška obsodil herezije in ga ipso facto odstavil, so pobožne želje. A upati je, da bo vedno glasnejša opozicija v katoliškem občestvu zaustavila Frančiškovo samovoljo. Čas pa bo opravil svoje, in Frančišek se utegne kmalu pridružiti svojemu prijatelju Fidelu.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.
