75 »uglednih znanstvenikov in akademikov«, kot so jih opisali v Mladini, je skupaj spravilo javno pismo, katerega povzetek bi se glasil Bog nas obvarji pred Janšo, saj bil bil njegov (ponovni) prihod na oblast nevaren za slovensko demokracijo.
Najprej glede njihov svaril. Med drugim mu očitajo nacionalistični populizem, avtoritarnost, izključevanje, težnjo po podrejanju sistemov. Da ima nesprejemljivo ekonomsko in socialno politiko, izpeljav naj bi brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva. Njegova SDS naj bi zanikala vpliv človeka na podnebne spremembe, torej ne bi storila nič zoper njihove posledice.
Vlada z SDS na čelu naj bi bila nesprejemljiva tudi z vidika politične in medijske kulture, češ da uporablja retoriko sovraštva, ksenofobije, homofobije, laži, diskreditacijo ljudi. Vse to da širijo njena medijska trobila. SDS naj bi neposredno pritiskala na sodstvo, reintepretirala in potvarjala bi zgodovinska dejstva, odnos do NOB... Nesprejemljivo je, da se »za svojo propagando nezakonito financira iz tujih virov«, torej od Orbanovih tajkunov z Madžarske.
Z marsičem v tem pismu se strinjam, marsikaj pa so čiste propagandne nebuloze. O tedniku Reporter in novinarjih Reporterja je Janša sam, še bolj pa njegovi medijski lakaji in verniki po družbenih omrežjih zapisal kup laži in žalitev. Podtikal nam je neresnične stvari, celo floskulo, da delamo za udbomafijo. Razlog je bil v tem, da pač kot desnosredinski tednik ne pristajamo na svete krave s katerekoli politične opcije in SDS ni izjema. Kritični smo tudi do te stranke in njega osebno.
O tedniku Reporter in novinarjih Reporterja je Janša sam, še bolj pa njegovi medijski lakaji in verniki po družbenih omrežjih zapisal kup laži in žalitev. Podtikal nam je neresnične stvari, celo floskulo, da delamo za udbomafijo.
Te svobode ob ocenjevanju potez različnih političnih akterjev z vseh strani si nismo in si nikoli ne bomo pustili vzeti. Niti se ji nismo odpovedali leta 2008, ko so tedanji lastnik Dela (Boško Šrot) ter njegovi izvajalci na Delu s pomočjo voljnih novinarjev uničili tednik Mag (v lasti Dela d.d.). Očitali so nam namreč janšizem. Iz pogorišča Maga je zrasel tednik Reporter. Ne zato, ker bi se »borili na strani Janše«, pač pa smo se vedno borili za svobodo izražanja in pluralnost mnenj. Brez da bi te nekdo za to diskreditiral. No, pri SDS so to »vrednoto slovenske pomladi«, torej spoštovanje pluralnosti mnenj, s svojimi medijskimi trobili in izjavami njenih politikov (največ na družbenih omrežjih) že zdavnaj poteptali.
Objave na spletnem portalu necenzurirano.si o financiranju stranke SDS iz krogov okoli madžarskega premierja Viktorja Orbana v največji slovenski stranki ali njenih trobilih (Nova24tv, Demokracija) niso vsebinsko zavrnili, kar veliko pove. V svojem stilu so se lotili obračunavanja z novinarji- avtorji teh razkritij. Vsekakor mora zadevo podrobno preučiti tudi Računsko sodišče, saj bi šlo za nezakonito ravnanje.
Objave na spletnem portalu necenzurirano.si o financiranju stranke SDS iz krogov okoli madžarskega premierja Viktorja Orbana v največji slovenski stranki ali njenih trobilih (Nova24tv, Demokracija) niso vsebinsko zavrnili, kar veliko pove.
»Ugledni znanstveniki« imajo glede tega prav. Prav imajo tudi, da je Janša politik z avtoritarnimi težnjami, kar je najbolj jasno razvidno iz načina vodenja njegove stranke, vodi pa jo že 26 let. Takšnega kulta osebnosti, kot si ga je zgradil s priliznjenci okoli sebe, se ne bi sramoval niti njegov nekdanji vzornik Tito. Je tudi precej izključujoč politik. Recimo po zadnjih volitvah, ko še ni bilo jasno, ali Šarec morda vendarle ne bo šel v koalicijo z Janšo, so Šarca Janševi mediji nekaj tednov pustili pri miru. V hipu, ko je bilo jasno, da iz tega ne bo nič, je postal sovražnik.
Podobno je z drugimi politiki. Janša je vključujoč zgolj v primerih, ko gre za njegovo politično agendo (ko mu vključevanje omogoča vladanje), sicer pa so njegovi mediji in on sam polni diskreditacij vseh drugače mislečih. Recimo ob vprašanju sprememb volilne zakonodaje je povsem izključujoč, pri čemer je SDS celo spremenila svoje nekdanje stališče glede ukinitve okrajev.
Janša ni nevarnost za slovensko demokracijo. V tej konstelaciji družbene moči ne. Morda, če bi imel absolutno večino, kot jo ima njegov prijatelj Orban. Lahko je hegemon v svoji stranki in na desnici, širše pa ne. Nima dovolj glasov poslancev.
A ne glede na vse zgoraj povedano Janša ni nevarnost za slovensko demokracijo. V tej konstelaciji družbene moči ne. Morda, če bi imel absolutno večino, kot jo ima njegov prijatelj Orban. Lahko je hegemon v svoji stranki in na desnici, širše pa ne. Nima dovolj glasov poslancev. Ob morebitni koaliciji z NSi, Desus ter SMC sem prepričan, da mu druge koalicijske stranke ne bi dovolile kakšnih avtoritarnih izpadov, ki bi ogrozili demokracijo.
Jasno je treba povedati, da bi bila njegova vlada povsem legitimna. SDS je močna zmagovalka volitev. Takšna vlada bi bila tudi priložnost za zahtevne družbene spremembe, ki jih politični blefer in podkupovalec volivcev Šarec ni izpeljal. Zdravstvo, stanovanja za mlade, pokojninski sistem, oskrba starostnikov, izboljšava poslovnega okolja... Šarčeva koalicija je padla zaradi nesposobnosti in nepripravljenosti izvesti spremembe, ki bi bile za razna omrežja moteče, za družbo pa nujne. Sedanje Šarčevo dobrikanje stranki Levica je gnusno in kaže, da si od njega ni obetati nič dobrega, če bi slučajno še kdaj vladal.
In zdaj nekaj o »uglednih znanstvenikih in akademikih«. Večina teh je uglednih le znotraj svojega kroga ali v delu slovenskih medijev, ki jih tako imenujejo. Že v okviru bližnjih držav za velik del od njih ne ve nihče, kaj šele na ravni znanstvenih krogov osrednjih držav EU ali širše celega sveta. V evropskem kontekstu gre torej povečini za precej neznane in neugledne znanstvenike.
Od kod državni agenciji STA ideja, da gre za »predstavnike znanstvenega in akademskega življenja«. Kot bi rekel, da skupina zdravnikov predstavlja zdravništvo na Slovenskem. Oni predstavljajo kvečjemu sami sebe. Njihova teza o »brezglavi privatizaciji« podjetij, šolstva in zdravstva je na ravni severnokorejskih televizijskih napovedovalk. Ravno zaradi sedanjega državnega zdravstva, ki je neučinkovito (izjemno dolge čakalne dobe) in skrajno koruptivno, plačujejo ljudje za nekaj, od česar smetano poberejo dobavitelji v zdravstvu. Svarjenje pred »privatizacijo zdravstva« je dejansko želja po ohranitvi sistemske korupcije, težnja po ohranitvi netransparentnosti in odrekanje pacientom pravico do izbire.
Sedanje Šarčevo dobrikanje stranki Levica je gnusno in kaže, da si od njega ni obetati nič dobrega, če bi slučajno še kdaj vladal.
Govorjenje o privatizaciji šolstva ob tem, ko imamo šest (!) zasebnih osnovnih šol in prek 700 državnih, je pokvarjeno sprenevedanje. Kot je pokvarjeno, da ti akademiki niso povzdignili glasu, ko leve koalicije v parlamentu že pet let zavračajo uveljavitve odločbe ustavnega sodišča o enakem financiranju javnih (!) programov v državnih in zasebnih osnovnih šolah.
Sramotno je tudi, da so ti »ugledni akademiki« vseskozi tiho ob rabotah župana »najlepšega mesta na svetu« Zorana Jankovića in njegove družine. Posebej za vse ugledne ženske med njimi je sprevrženo, da so bile tiho ob razkritju Jankovićevega spolnega izsiljevanja farmacevtke v zameno za redno zaposlitev.
Če kaj, je treba Janši zameriti, da ni privatiziral recimo legla korupcije NLB že v času prve svoje vlade. Potem gotovo ne bi bilo treba zmetati milijard evrov za njeno sanacijo. A pozor, prodala jo je leva vlada Marjana Šarca! Omenjenih 75 uglednikov tedaj ni pisalo besnih pisem zoper »razprodajo nacionalnega interesa«.
Šarčeva koalicija je padla zaradi nesposobnosti in nepripravljenosti izvesti spremembe, ki bi bile za razna omrežja moteče, za družbo pa nujne.
Tudi glede domnevnega poseganja v sodstvo: podpisanim akademikov sodstvo gotovo ni uničilo podjetij, življenj, družin, kot ga je premnogim Slovencem. Krivico so sodniki storili tudi Janši in njegovi družini s procesom Patria. Sodstvo je od zunaj izjemno zaščiten sistem, kar je prav. Toda glavni problem slovenskega sodstva je, da sodniki niso avtonomni in neodvisni znotraj sistema- nasproti sodni oligarhiji. Iz te oligarhije potem na vrh prilezejo osebki tipa Branko Masleša in Damijan Florjančič. Neodvisni, strokovni in neubogljivi sodniki, kot je Zvjezdan Radonjić, pa so za svoje delo sankcionirani.
Sramotno je tudi, da so ti »ugledni akademiki« vseskozi tiho ob rabotah župana »najlepšega mesta na svetu« Zorana Jankovića in njegove družine. Posebej za vse ugledne ženske med njimi je sprevrženo, da so bile tiho ob razkritju Jankovićevega spolnega izsiljevanja farmacevtke v zameno za redno zaposlitev.
Lahko nadaljujemo pri medijih. Kar trije veliki slovenski mediji (javna RTV, Planet Tv s Siolom in STA) so v državni lasti. Samo pogledati je treba, v katere stranke in kam vse za PR- ovce so šli slovenski novinarji, pa je jasno, v katero smer je izrazito nagnjen medijski prostor. A to seveda uglednih akademikov nič ne moti, nasprotno, novinarski ceh je njihov zaveznik. Samo čakam na kakšno novo novinarsko peticijo 571...
Vsak ugledni akademik ima vedno pravico izraziti svoje ugledno mnenje o vsakem politiku in stranki. A ob tem mora sprejeti tudi, da bodo ljudje opozorjeni, za kakšno igro gre in kaj je v ozadju.
In za konec. Ob vseh na začetku zapisanih slabih rečeh pri Janši slednji na evropski sceni vseeno nekaj pomeni. Ne le pri Orbanu. Za Šarca pa res lahko rečemo, da ga niso evropski mediji ob njegovem preračunljivem patetičnem odstopu naključno zamenjali s hrvaškim premierjem in objavili fotografijo slednjega.
