Dunajski kočijaž Bora Đorđević

Medtem ko je Đorđević večino življenja preživel v Srbiji in se pred desetimi leti preselil v Ljubljano, je Žigon živel, ustvarjal in umrl v Srbiji, Sloveniji pa se je mentalno odrekel, ko se je začel razpad Jugoslavije.

Razlika med obema umetnikoma – Bora Đorđević je bil zagotovo izjemen tekstopisec in glasbenik, Stevo Žigon pa odličen igralec in režiser – ni bila toliko v njuni nacionalnosti in trmastem prepričanju, da so za vse probleme krivi Slovenci, pač pa v sposobnosti, da greš preko sebe in svojih predsodkov. Kajti Bora Đorđević, ki je pred desetletji Slovence zmerjal z dunajskimi kočijaži (»bečki konjušari«), se je kasneje za besede opravičil, in to večkrat, češ da je to edina izjava, za katero mu je bilo kdaj žal.

Bora Đorđević je v manj kot dvajsetih letih demantiral samega sebe, ko se je preselil v Ljubljano – in to je bilo tudi najbolj iskreno opravičilo, ki je lahko prišlo od njega.

Đorđevič se je opravičil tudi zato, ker se je moral. Pred dobrim desetletjem se je namreč preselil v Ljubljano in bilo bi nenavadno, če bi živel v prestolnici države, ki se ji je posmehoval, še preden je bila sploh ustanovljena. Njegova selitev v Slovenijo ni le dokaz, da se zarečenega kruha največ poje, ampak kaže na stanje duha v Srbiji kot tudi ekonomske razmere v nekoč dominantni jugoslovanski republiki.

Generacijam, rojenim konec osemdesetih in kasneje, ki fenomena SFRJ niso nikoli doživele, se niti ne sanja, kakšna država je bila ta »Jugoslavija«, o kateri lahko danes Magnifico prepeva, da je bila »land of champions«, dežela prvakov. Idealiziranje neke podobe ni prav noben zgodovinski unikum, pač pa običajen pojav pri starejših, ki z nostalgijo zrejo v preteklost, svojo mladost in se spominjajo tistih časov.

Vendar je razlika med osebnim odnosom do neke države, ki je že tri desetletja in pol ni več, in poveličevanjem nekdanjega sistema, značilnega za pokojno SFRJ. Jugoslavija, in mlade generacije tega bržkone sploh ne vedo, namreč niti slučajno ni bila demokracija. Zato v njej ni bilo velike večine pravic, ki se nam danes zdijo samoumevne in »normalne«.

Slovenijo vsake nekaj let napade virus jugonostalgije, ki je na individualni ravni, kot smo ugotavljali, povsem opravičljiva ali pa vsaj razložljiva: starejši ljudje gojijo pozitiven odnos do okolja in družbe, v kateri so preživeli svoja najboljša, najlepša leta; leta, ko so potovali po tedanji domovini, ki je bila teritorialno enajstkrat večja od Slovenije in predvsem na jugu ravno prav eksotična, da je privabljala množice iz severa; leta, ko so se zaljubljali in živeli bogato seksualno življenje; leta, ko so zaradi narave sistema živeli bolj brezskrbno in z občutkom, da bo zanje poskrbela »družba«, če bo šlo kaj narobe …

Jugoeksperiment na koncu ni šel k vragu zaradi srbskega ali hrvaškega nacionalizma, ampak zato, ker družbeni sistem v ekonomskem pogledu ni zdržal osnovnih zakonitosti trga. Danes lahko opevamo, kaj vse je bilo v SFRJ »zgledno urejeno«, od brezplačnih stanovanj, zagotovljenih delovnih mest, zdravstvene oskrbe itd., vendar je šlo za gospodarjenje, obsojeno na bankrot.

Jugoslavija je po Titovi smrti zabredla v hiperinflacijo, padla v dolžniško krizo in ljudem je začelo počasi presedati, da živijo vse slabše, medtem ko njihovi sosedi napredujejo. Srbom, Bosancem, Črnogorcem ali Makedoncem to sicer sprva ni bilo jasno, Slovenci, ki so lahko pogledovali čez mejo v Italijo in Avstrijo, pa so hitro dojeli, da živijo neprimerno slabše od sosedov.

Dunaj se je tedaj zdel nedosegljiva metropola, obljubljena dežela. Če so Slovenci zato, ker so želeli slediti boljšim in napredovati, v očeh nerazvitega juga postali »dunajski kočijaži«, potem to niti ni bila takšna žaljivka, kot je šlo za osebno prizadetost, užaljenost ali celo nekaj tihe zavisti. Bora Đorđević je v manj kot dvajsetih letih demantiral samega sebe, ko se je preselil v Ljubljano – in to je bilo tudi najbolj iskreno opravičilo, ki je lahko prišlo od njega.

Če se vrnem k Stevu Žigonu, ki se je zaradi slovenske osamosvojitve odrekel Sloveniji in v intervju-jih razlagal, da ga je sram, da je Slovenec: imel je pravico do svojih pogledov in življenjskih nazorov, pa četudi se z njim tedaj v Sloveniji nihče ni strinjal. A kot Slovenec je lahko kritiziral Slovence in o njih govoril najslabše. Tega mu ne moremo zameriti. Svoji lahko svojim rečejo marsikaj. Tujci pač ne. Od tujcev pričakujemo osnovni bonton in predvsem spoštovanje drugih, sploh če gre za občutljiva vprašanja, ki se tičejo nacionalnosti ali domnevnih značajskih lastnosti nekega naroda.

Zato smo Žigonu odpustili marsikaj, pravzaprav vse, kar je govoril, pri Đorđeviću pa je bilo drugače. Vendar je Žigon umrl v svojem trmastem prepričanju, Đorđević pa je zadnje desetletje svoje bogate glasbene kariere preživel v Ljubljani, po Tivoliju sprehajal psa in za njim pridno pobiral drekce.

Srbija, na drugi strani, je obtičala v blatu zgodovinskih iluzij, nikoli ozdravljenega nacionalizma in slepe zagledanosti v Rusijo. Ampak bilo bi nesramno, če bi zaradi tega zapisali, da so Srbi »moskovski kočijaži«, kajne?

Đorđević je torej na stara leta postal »Slovenec«, kar je res svojevrstna, ampak simpatična ironija. Verjetno bi se lahko preselil tudi na Dunaj, kjer je močna srbska diaspora, vendar je Ljubljana prijetnejša za življenje, predvsem pa za Balkance bolj obvladljiva, saj velik del Slovencev še vedno govori in razume bivšo »srbohrvaščino«.

V Srbiji so minuli teden žalovali za svojim velikim glasbenikom iz Čačka, ki je umrl v Ljubljani. Na čase, ko o tem mestu, še manj pa bodoči državi, niso imeli dobrega mnenja tudi po zaslugi Bore Đorđevića, se nihče več ni spomnil. Stvari se namreč spreminjajo, Slovenija je danes iz srbske perspektive bogata in razvita evropska država, zgodba o uspehu.

Srbija, na drugi strani, je obtičala v blatu zgodovinskih iluzij, nikoli ozdravljenega nacionalizma in slepe zagledanosti v Rusijo. Ampak bilo bi nesramno, če bi zaradi tega zapisali, da so Srbi »moskovski kočijaži«, kajne?