Letos se je pred 23. decembrom kar precej dimilo. Na ta dan se namreč goji izročilo spomina na prvi sežig prepovedanih protestantskih knjig v Ljubljani 29. decembra 1600. Dogodek je bil dodatno obložen s poskusom sežiga Kučanove avtorizirane biografije pred hišo portretiranca samega. Iz raznih logov so padle obsodbe enih in drugih kurjačev. Zgodba pa ima tudi svojo spravno nit.
Namreč, Luka Vidmar je leta 2013 v Kroniki detektivsko analiziral požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601 med zgodovino in mitom. Od zgodovine do mita je bila dolga pot. Vidmar poudari, da se je »v obči in literarni zgodovini torej glede ljubljanskih požigov od Valvasorja do danes nabralo precej napak, ki jih /…/ literatura, publicistika in javni spomin potencirajo in tako preoblikovane ponujajo nazaj stroki«.
Mitologija cveti – ob letošnji obletnici dogodka so tako v Delu pisali: »23. decembra leta 1600, v času protireformacije, so pred Mestno hišo sežgali 11 vozov knjig, 9. januarja leta 1601 pa še tri voze reformacijskih knjig. Skupaj približno 2000 prvih slovenskih knjig.« Šlo je tako daleč, da je bil po mnenju nekaterih »ljubljanski požig decembra 1600 napad Katoliške cerkve na slovensko književnost, ki ga je mogoče v zgodovini primerjati samo še z nacističnim avtodafejem na berlinskem Opernplatzu leta 1933«.
Vidmar dokaže, da je bil prvi požig dejansko 29. in ne 23. decembra 1600. Požig je bil javen in na kraju, ki je bil »tudi sramoten, namenjen kaznovanju hudodelcev«. Verjetno pri prangerju pri Rotovžu. Sežigali so »knjige, ki niso bile v skladu z versko politiko vladarja Notranje Avstrije in so bile zato v njegovih deželah prepovedane …, od slovenskih protestantik so bile v Ljubljani (in enako tudi drugje) ogrožene predvsem knjige Primoža Trubarja«, ki je bil edini od slovenskih avtorjev poimensko omenjen na cerkvenem indeksu prepovedanih knjig. Delež slovenskih knjig med požganimi ni dosegel desetine, večinoma so bile nemške in latinske. Po Vidmarjevi oceni je bilo »v obeh požigih uničenih od 840 do 1680 knjig«. To pomeni, da je bila plošča, ki so jo slovenski neoprotestanti v spomin na dogodek leta 2000 vzidali v tlak pred Magistratom, povsem zlagana: »Na tem mestu so za časa protireformacije 23. decembra 1600 sežgali več tisoč slovenskih knjig.«
So pa tedaj katoliške knjige kurili tudi protestanti, oboji pa so se »sklicevali na isti biblijski odlomek v Apostolskih delih (Apd 19,19): sežig vražarskih knjig v Efezu v času delovanja sv. Pavla«. Vidmar opozori, da »ljubljanska požiga skupaj z drugimi protireformacijskimi požigi nista edini primer množičnega uničevanja knjig na Slovenskem. Knjige, neskladne z dominantno državno ideologijo, so namreč v velikem obsegu uničevali tudi pod cesarjem Jožefom II., predvsem pa pod fašističnim, nacističnim in komunističnim režimom«. Vendar pa bratstvo fašizma, nacionalsocializma in komunizma v uničevanju slovenskih knjig, drugih tiskov in arhivov še zdaleč ni dovolj proučeno in njihova uničevalna učinkovitost, ki jim daje častno mesto med kulturnimi genocidneži, prav tako ne.
Fašisti so za rapalsko mejo požgali in uničili kar precej slovenskih knjig, še bolj zagrizeni so bili nacisti. Lahko pa močno dvomimo o navedku komunističnih zgodovinarjev, po katerem naj bi nacionalsocialisti uničili dva milijona in pol slovenskih knjig. Vsekakor bo treba raziskati tako fašistični kot nacistični kulturni genocid, ga predstaviti in obsoditi.
Manj pa imamo podatkov o komunističnem spopadu s knjigo. Prav gotovo dejstvo, da partizanska vojska v revolucionarnem žaru skuri kakih sto gradov, večinoma z inventarjem vred, ni od muh. Ker protireformatorji niso kurili protestantskega prevoda Biblije, bi lahko rekli, da je več Dalmatina zgorelo v revolucionarnih požarih kot pod Hrenom. Bolj sistematično kulturnogenocidno delo titoizma se je začelo skoraj vzporedno z genocidom nad nepravimi brati. Tako so v projektu Temna stran meseca opozorili na odlok ministrstva za prosveto z dne 27. julija 1945, ki določa knjige, ki jih je treba izločiti iz knjigarn in knjižnic. Seveda imajo častno mesto dela, ki iskreno in pošteno opisujejo realnost komunističnega sveta, omenimo jih nekaj: Ivan Ahčin – Komunizem; Josip Debeljak – Dežela brez Boga; Albin Breznik – V plamenih rdečega pekla; Dimitrij Dimitrijevski – Stalin; Franc Erjavec – Komunizem; Ločnik – Komunizem; Aleksej Pelipenko – Ukrajina joka; Leon Rupnik – Boljševizem; Spektorski – Evrazijstvo in boljševizem; Narte Velikonja – Malikovanje zločina … Socialistični knjižni konkurenci je prav tako trda predla in Andreja Gosarja so temeljito lustrirali. Prav tako je trda predla katoliški filozofiji, npr. delom Aleša Ušeničnika. Tudi po literaturi je padlo, obvezno seveda po Francetu Balantiču (V ognju groze plapolam). Najhuje se je godilo Janezu Jalnu, pri katerem so izločili kar »vsa njegova dela«.
Ko sem poizvedoval na pristojnih mestih, so mi povedali, da vedo le za pripovedi o kamionih knjig, ki so jih vozili v papirnico v Vevče. Tam je tudi pozneje sklenila svojo pot kaka naklada, npr. Balantič, Truhlar, delno Hofman … Komunisti so prav tako prepovedovali izvod neljubih knjig in tiskov. Ta titoistični boj proti neljubemu tisku je trajal do razpada režima.
Še bolj kot fašisti in nacionalsocialisti so se titoisti odrezali v posebni obliki kulturnega barbarstva: uničevanju arhivov. Tu je komaj kdo, ki bi jih lahko prekosil. Na koncu so s posebnim navdušenjem skurili še večino arhivov svoje udarne pesti, politične policije.
Zato predlagam, naj bo 29. december odslej dan obsodbe uničevalcev knjig in arhivov. To bi bilo lepo spravno dejanje v obsodbi kulturnega genocida in barbarstva vsake vrste.